Tiskane izdaje
Čast prvenca v zbirki je za vse večne čase pripadla knjigi Mladost v džungli indijskega avtorja Dhana Gopala Mukerdjija, Seliškarjeva Bratovščina Sinjega galeba, ki je zbirki dala ime, pa je bila druga. Zgolj ugibamo lahko, da so se uredniki pri Mladinski knjigi šele po uspehu prve knjige odločili za zbirko, vendar nam danes tega nihče ne more niti potrditi niti zanikati.
In ker se po jutru dan pozna, je krenilo kot v sanjah. Kdo se ne spomni vsaj kakšnega izmed naslovov Potujeva k Himalaji, Sajo in njena bobra, Črni tulipan, Nepremagljiva enajsterica, Lassie se vrača, Leteča učilnica, Robin Hood ali Zgodba o nevidnem človeku? Čeprav zbirka – med poplavo literature pogosto dvomljive kakovosti – danes ni več tako zelo opazna, zaradi visokih standardov še vedno spada med najuglednejše.
Kot riba v vodi
In kakšni so ti standardi? Utemeljili so se prav v času urednikovanja Ivana Minattija. V intervjuju s Tončko Stanonik, objavljenem ob njegovi osemdesetletnici leta 2004 v reviji Naglas, je ocenil svoje urednikovanje: »Zase bi sodil, da sem spadal med 'tolerantne' urednike. Avtorja sem na primer opozoril na slab jezik, na razvlečenost besedila. Če je delo naredilo name vtis, če je izžarevalo notranjo moč, sem ga sprejel, sicer zavrnil ... Leta aktivnega branja rokopisov, brskanja za novostmi v tuji mladinski literaturi, pogovarjanja z avtorji, prevajalci, udeleževanja knjižnih sejmov doma in v tujini, skratka živo, vznemirljivo življenje, polno nekakšne notranje polnosti in zadoščenja. Počutil sem se kot riba v vodi.«
Krmilo Sinjega galeba je imelo doslej v rokah le majhno število kapitanov. Po Minattiju, ki je po mnenju strokovnjakov za mladinsko literaturo postavil pomembne temelje in opredelil kriterije zbirke, ga je sredi osemdesetih prijel Marko Uršič, sledil mu je Vasja Cerar, kratek čas je zbirko urejal tudi Boštjan Gorenc, mlajšim bralcem bolj znan kot stand-up komik z vzdevkom Pižama, zdaj pa je urednikovanje v rokah Alenke Veler.
Zbirka bi gotovo že zdavnaj izdihnila, če uredniki ne bi tako trmasto branili meril kakovosti. Rokopis marsikaterega avtorja je bil zavrnjen. No, včasih sicer res ne zato, ker delo ne bi bilo dobro. »Vem za en tak primer, morda pa jih je bilo več. Prijatelj in pisatelj Smiljan Rozman, ki sem mu izdal večino knjig z mladinsko tematiko, mi je večkrat očital, ker nisem izdal njegove Ta glavne Urše. Seveda bi jo, če se ne bi prav tedaj dogovarjal s Svetlano Makarovič o knjigi s podobno vsebino in s skoraj istim naslovom,« se je v intervjuju ob svoji osemdesetletnici spominjal Ivan Minatti.
Do danes je v zbirki, v kateri izšlo kar 335 naslovov, zadnje izdano delo ponatis Tete Magde, ki ga je iz romana za odrasle (napisala ga je v 70. letih) posebej za mlade bralce priredila Svetlana Makarovič. »Zbirka se je vsako leto dopolnjevala z novimi, izvirnimi slovenskimi deli, veliko je bilo prevodov slovitih tujih mladinskih del, nekatere knjige pa so doživele tudi več ponatisov.
Lani je, denimo, pod zaporedno številko 330 znova, že tretjič, izšla Seliškarjeva Bratovščina Sinjega galeba z novimi ilustracijami Matjaža Schmidta. Tone Seliškar je bratovščino prvič pospremil v avanturo davnega leta 1936, po vojni pa ga je v dogovoru z Minattijem posodobil. Avtor je medtem spremenil pogled na svet in različica, ki je izšla leta 1952, denimo, ni več tako intenzivno omenjala sakralnih objektov, spremenjenih pa je bilo še nekaj drugih podrobnosti,« razloži Andrej Ilc, vodja uredništva leposlovja pri založbi Mladinska knjiga.
Povsod Mali princ
Če pogledamo naslove iz zbirke Sinji galeb, je bila med njimi gotovo največja uspešnica doslej knjiga francoskega pisatelja Antoina de Saint-Exupéryja Mali princ, ki ga je prevedel sam Minatti. Pred izidom pa je imel kar nekaj težav. Tončki Stanonik je v intervjuju o tem povedal: »Ko sem Malega princa dobil v roke, me je vsega prevzel. Vedel sem, kakšno dragocenost držim v rokah, in sem se bal, da bi mi jo ugrabila kaka druga založba. A tu se je zataknilo že pri glavnem uredniku. Zdela se mu je preveč idealistična, poduhovljena, skratka nesocialistična. Trudil sem se dopovedati, koliko ponatisov je že doživela v svetu, celo v Sovjetski zvezi so jo do takrat ponatisnili že štirikrat. Po nekaj letih se mi je posrečilo, da sem ga spravil na program. Ko je izšel, ni 'šel'. Takrat je celo leto padalo po meni s strani knjigarnarjev. Potem se je nenadoma odprlo. Kamor si se obrnil, povsod Mali princ: v lutkovnih igrah, radijskih igrah, ponatisi …«.
Zanimiva je tudi prigoda s knjigo Vitomila Zupana Potovanja v tisočera mesta. Leta 1956 je avtor ni smel izdati pod svojim imenom, zato je uporabil psevdonim Langus. V osemdesetih letih pa se je identificiral prav v zbirki Sinji galeb. Delo je že v tistem obdobju postalo elitni predstavnik slovenske mladinske klasike, za kar velja še danes.
V zadnjega četrt stoletja je zbirko gotovo pomembno zaznamovalo tudi slovito delo sodobne angleške mladinske pisateljice Sue Townsend Skrivni dnevnik in Rastoče težave Jadrana Krta. Knjiga je javnost zaposlila z vprašanjem, ali je pred njimi zgodba o mladem, nedoraslem otroku s tipičnimi težavami ali pa ogledalo tedanjih družbenih razmer. Je Jadran Krt tak, kot vidi samega sebe, ali takšen, kot ga vidi bralec? Ali pa je knjiga samo zabavna zgodbica, namenjena krajšanju časa? Vsakdo ga je pač dojel po svoje, podobno kot pred tem Malega princa.
Lani je v zbirki izšel tudi mladinski roman kresnikovega nagrajenca Tadeja Goloba Zlati zob. »To je klasična pustolovska knjiga, postavljena v svet slovenskih Alp. Dogaja se v Logu pod Mangartom, ki ga avtor zelo dobro pozna, zato se mu je delo odlično posrečilo. Sicer pa je tudi Tadej že večkrat izjavil, da je odraščal ob knjigah iz zbirke Sinji galeb,« pove Ilc.
Razvoj ilustracije in prevajalstva
Zbirka je žanrsko zelo pisana, od pustolovk in otroških kriminalk do mladinskih ljubezenskih romanov, odlikujejo pa jo tudi sijajne ilustracije. »Sprva so bile te črno-bele, v novejših izdajah pa so jih zamenjale barvne. Le redko so jih prevzeli iz izvirnika, navadno so k sodelovanju povabili domača eminentna imena likovne umetnosti. Za zbirko so značilni tudi najboljši prevajalci. Mladost v džungli indijskega pisatelja je, denimo, verjetno iz nemščine ali morda angleščine prevedel Josip Vidmar. Sinji galeb je bil torej izjemno pomemben za razvoj ilustracije in prevajalstva,« je prepričan Andrej Ilc.
Knjige, ki izhajajo pod blagovno znamko Sinji galeb, so namenjene mladim bralcem, starim od deset do štirinajst let. Ilc: »Na začetku so zbirko kupovale predvsem šole. Knjižna ponudba je bila precej manjša od današnje, naklade pa neprimerno večje. Tudi posamezniki so se prek šol lahko naročili na posamezne letnike in komaj čakali, kdaj bo izšla naslednja knjiga. Danes je otroke veliko težje pritegniti k branju, zato je treba izbor čim bolj prilagoditi njihovemu okusu. Vsebinsko izbiramo dela iz različnih kultur, nikakor ne le z zelo plodnega anglo-ameriškega območja. Danes se vse dogaja frustrirajoče hitro, kar, se bojim, ne vpliva dobro na uredniške standarde, vendar so prav v zbirki Sinji galeb še vedno zelo visoki in dosledni.«
Kot je povedal Andrej Ilc, v Mladinski knjigi ne načrtujejo kakšne posebne počastitve častitljivega jubileja Sinjega galeba, so pa veseli, da knjige v tej zbirki še vedno izhajajo in da so tudi obeti kar dobri. Za prihodnje leto že načrtujejo izdajo dveh knjig skandinavskih avtorjev. Prvič v slovenščini bodo izdali delo Astrid Lindgren z delovnim naslovom Mio, moj Mio in še delo mladinske pisateljice Marie Parr, ki ji mnogi pravijo kar norveška Astrid Lindgren.
