Skoraj popolno pomanjkanje navdiha

Brez navdiha

Objavljeno
19. september 2013 15.49
Gregor Šket, Kult
Gregor Šket, Kult
Vsaka še tako bleščeča zgodba se prej ali slej približa koncu. Nobena krivulja se ne vzpenja večno in čarobnost prej ali slej zbledi. Dogaja se tudi najboljšim in najmočnejšim. Lahko so športniki, ki ne zmorejo več više, hitreje, močneje. Lahko so politiki, ki se izpojejo. Lahko so znanstveniki, ki ne zmorejo izumljati v neskončnost. Lahko so umetniki, ki jim zmanjka navdiha. In zgodilo se je tudi Applu, znamki, ki je veljala za sinonim naprednosti, drugačnosti, minimalizma in obsedenosti s popolnostjo. Ne vem, ali je za to krivo dejstvo, da ni več velikega Steva. Ne verjamem, da je vsega kriv njegov naslednik Tim Cook.

Seveda je tudi krivulja navdušenja, po kateri so plezali verniki znamke z odgriznjenim jabolkom, začela drseti proti dnu. Tudi sam sem bil nekoč romar. Včasih sem bil tako obseden, da sem vstal sredi noči in gledal Jobsov keynote. Padal sem na prefinjene marketinške trike, ob katerih se mi je zdelo, da moj včerajšnji računalnik danes ni vreden počenega groša in da spada le še v ropotarnico zgodovine. No, še vedno sem prepričan, da so jabolkovi izdelki najlepši. In vsaj pri meni to šteje. Zato mi še na kraj pameti ne pade, da bi presedlal na kratico PC. A dejstvo je, da Apple ni več tisti inovator, ki izumlja nove standarde in spreminja svet.

Spomnite se prvega iPoda, iPhona, iPada, iTunesov in zagotovo bi lahko prišteli še nekaj macov. Bili so točno taki kot Pablo Picasso, Albert Einstein, Gandhi, Charlie Chaplin, Maria Callas in še nekateri izjemni posamezniki, katerih fotografije so uporabili pri reklamni kampanji Think Different (Misli drugače). »Nekateri so jih imeli za norce, a mi v njih vidimo genije. Kajti le ljudje, ki so dovolj nori, da mislijo, da lahko spremenijo svet, so tisti, ki ga resnično spreminjajo.« Vsega tega je bilo iz leta v leto manj. Pričakovanja novih izdelkov, ki so nekoč spominjala na verski obred, so se prelevila v nekaj povsem običajnega. Applov je v vseh newyorških Starbucksih toliko, da se vprašaš, kje so vsi tisti windowsi, ki imajo menda še vedno 90-odstotni tržni delež. Maci so še vedno lepi, a smo se jih navadili in se nam ne zdijo nič posebnega.

Ko sem dan po predstavitvi novih iphonov prebral naslov na CNN-jevi spletni strani Near the Total Lack of Inspiration (Blizu popolnega pomanjkanja navdiha), sem bil najprej presenečen, zgrožen in celo razočaran. Ko sem nekoliko premislil, mi ni preostalo drugega, kot da prikimam. V trenutku mi je postalo jasno, zakaj je delnica AAPL padla za pet odstotkov in da je lansko poletje, ko je Apple dosegel vrhunec in bil nekaj časa celo najbolj vredno podjetje na svetu, le spomin. Čeprav podpiram odločitev, da je Apple svoje izdelke želel približati širokim množicam tudi v manj razvitih delih sveta, se ne morem sprijazniti s tem, da ponujajo v pisane oblekice preoblečene stare izdelke, ki ne nazadnje sploh niso tako poceni, kot trdijo. To nikoli ni bil njihov slog.

Izumitelj in inovator je postal mainstream. Posebnež je postal običajnež. Določevalec brutalnega tempa po novem sopiha nekje v ozadju. Snovalec revolucionarnih idej je postal števec dolarjev. Verjetno vse to ni nič posebnega – pač nekakšna evolucija oziroma klasična zgodba z začetkom, vrhom, razpletom in koncem. Če se bodo hoteli znebiti nespodbudnih naslovov, se bodo morali vrniti k svojemu bistvu in spet najti čarobnost. Sicer se jim utegne zgoditi, da bo od jabolka ostal le ogrizek …