Škotski koktajl

Že od začetka je šlo vse narobe. Kritike so se vrstile tako od politikov, medijev kot javnosti. Nekateri so negodovali nad izbiro lokacije, drugi nad arhitektom, tretjim ni bilo všeč izbrano gradbeno podjetje ... Po načrtih bi morali novi škotski parlament odpreti leta 2001, vendar so ga šele tri leta pozneje. Stroški, ki so bili v začetku predvideni okrog 40 milijonov funtov, so nazadnje narasli na desetkrat toliko. Ko je bil parlament le zgrajen, javnost »končnega izdelka« ni mogla sprejeti z navdušenjem, zato pa so ovacije prišle iz stroke. »Zgradba poetično povezuje pokrajino, ljudi, kulturo in mesto Edinburgh,« so zapisali kritiki in projekt ovesili s številnimi nagradami, med njimi je bila tudi prestižna stirling prize, ki jo podeljuje najvišji arhitekturni razsodnik v državi - kraljevo združenje britanskih arhitektov (RIBA). V obrazložitvi so zapisali, da gre za simbiozo umetnosti in obrti, ki ji ni para v britanski arhitekturni praksi v zadnjih sto letih. Stavba s svojo arhitekturno raznolikostjo predstavlja »velik zalogaj«, kot je za revijo Architectural Review zapisala Catherine Slessor: »To je keltsko-katalonski koktajl, prava eksplozija za čutila in proračun.« Kontroverzna stavba je življenjsko delo španskega arhitekta Enrica Mirallesa, ki pa mu ni bilo dano, da bi okusil koktajl, ki ga je namešal, saj je leta 2000, kmalu po začetku gradnje, umrl.

Zgodovina škotskega parlamenta sega v čas pred letom 1707, ko je bila Škotska suverena država z lastno zakonodajo. Z aktom združitve, podpisanim leta 1707, je nastala zveza kraljestev Škotske in Anglije pod okriljem novega parlamenta Velike Britanije s sedežem v palači Westminster v Londonu. Odtlej Škoti niso imeli več svoje parlamentarne zgradbe in zakonodaje. To se je spremenilo z referendumom leta 1997, ko so Škoti sprejeli odločitev, da bodo o svojih lokalnih zadevah odločali sami, in ne več po nareku Londona. Donald Dewar, takratni državni sekretar za Škotsko, je menil, da bi potemtakem potrebovali tudi novo parlamentarno poslopje. Razpisali so mednarodni natečaj in marca 1998 izbrali pet finalistov, katerih zamisli so postavili na ogled javnosti. Ljudstvo se je najbolj ogrelo za predlog španskega arhitekta Enrica Mirallesa, ki so ga julija razglasili za zmagovalca. Projekt je prevzel prav za gradnjo škotskega parlamenta ustanovljeni špansko-škotski biro EMBT/RMJM. Gradnja se je začela junija 1999.

Stavba parlamenta se naslanja na rob starega mestnega jedra Edinburgha ob griču Arthur's Seat (Arturjev prestol - kralj Artur je bil izmišljen britanski kralj in pomemben lik v ljudski bajeslovni zgodovini), ki predstavlja osrčje hribovja Holyrood Park in stoji na mestu nekdanje pivovarne Scottish and Newcastle, ki so jo zaradi novogradnje podrli. »Ne želimo pozabiti, da novi parlament sicer stoji v Edinburghu, vendar pripada Škotski, škotski zemlji. Parlament mora zrcaliti deželo, ki jo zastopa, naj bo, kot bi se stavba dvignila iz gore,« je svojo nalogo opisal Miralles. Želel je, da bi ustvaril hišo, ki bi predstavljala nacionalno identiteto, pri čemer se je oprl predvsem na hribovito in razgibano pokrajino. Parlament je zasnoval kot nekakšen amfiteater, kjer zbrani predstavniki ljudstva sledijo modrim besedam kralja Arturja, pod čigar prestolom stoji parlament. Tako je nastal nekakšen organski spoj nizkih enakovrednih poslopij brez hierarhije vodilne zgradbe ali sloga. Osnovno Mirallesovo vodilo je bilo povezati pokrajino in ljudi ter tako vzpostaviti parlamentarni dialog. Izhajajoč iz katalonske tradicije se je Miralles kot sodobni Gaudi zatekel k vzorcem, pobranim iz narave. Menda naj bi na prvi sestanek prišel oborožen z vejami in listjem, vse to vrgel na mizo in rekel: »To je škotski parlament.«

V keltski mitologiji imajo vodilno vlogo drevesa, ki določajo keltski horoskop. Mirallesova ideja parlamentarnega gozda torej ni bila izbrana brez osnove. Stavba je kompleksno delo, ki obsega 31.000 kvadratnih metrov površin in govori celo vrsto arhitekturnih jezikov. Jezik rastlinske figuralike je nedvomno najmočnejši, vendar kampus ponuja še mnoga nenavadna arhitekturna presenečenja. Eno od teh je denimo streha poslopja Tower Buildings, ki, kot pravijo, spominja na narobe obrnjene ribiške čolne na morski obali. Miralles je na motiv, ki ga imajo sicer radi slikarji, naletel na enem od svojih sprehodov po obali Škotske in ga izvirno prelil v arhitekturo. V t. i. vrtni avli, ki predstavlja srce parlamentarnega kompleksa in osrednji javni prostor, kjer potekajo uradni sprejemi in srečanja, je streho preluknjal z velikimi okni v obliki drevesnih listov, rebrasto strukturo listov (žile) je poustvaril s kombinacijo lesene in kovinske strešne konstrukcije.

Pot, ki vodi iz vrtne avle po stopnicah v parlamentarno dvorano, so kritiki opisali kot eno najbolj zanimivih »obrednih poti« v sodobni arhitekturi. V interjer je vključil tradicionalni škotski črni granit za tla in zidove. Parlamentarna dvorana je zasnovana v obliki podkve (kot je običajno v sodobnih evropskih parlamentih), kar je nasprotno od tradicionalnega angleškega sistema, kjer si vlada in opozicija poudarjeno sedita nasproti. Oblikovni presežek so tudi obrtniško izdelana govorniška stojala v naturalističnem slogu, ki predstavljajo žarek narave v našem tehnološkem svetu, pravi Miralles.

Največ razburjenja je sprožila serija nenavadnih okraskov v obliki črke T iz granita in lesa na delu fasad, ki so jih ljudje razumeli vsak po svoje. Zbrali so celo vrsto metafor - da je to nakovalo, petelin na puški, sušilnik za lase, vprašaj, srp in kladivo. Pojavila se je tudi bolj imenitna razlaga, da je na fasadi upodobljen minister Robert Walker na drsalkah, ki velja za ikono škotske kulture iz 18. stoletja. Nazadnje je arhitektova vdova ob uradni otvoritvi parlamenta pojasnila, da je njen pokojni mož želel zgolj upodobiti zavese, ki so potegnjene z okna. Razlaga je bila premalo skrivnostna, zato so nekateri raje verjeli, da gre za ministra na ledu.

Kakorkoli, ironija usode je, da je tako kot Walker tudi Enric Miralles s projektom škotskega parlamenta drsal po zelo spolzkem ledu. K seriji očitkov lahko dodamo še, da nekaterim ni bilo všeč, da je parlamentarno dvorano postavil pod javno avlo, da bi poslance opozoril, da njihova moč izvira od ljudi, ki jih gledajo (nadzorujejo) od zgoraj. Vsem težavam se je pridružila še nezgoda: leta 2006 je popustil eden od stropnih nosilcev v parlamentarni dvorani, razlog je bil v dveh vijakih - eden, ki je bil poškodovan, in drugi, ki ga ni bilo tam, kjer bi moral biti. Ugotovili so, da je šlo za malomarnost pri izvedbi, ne za napako arhitekta. Kritik je bilo s tem konec, Miralles je končno našel svoj mir.