Tiskane izdaje
Muzej sodobne umetnosti Middelheim v Antwerpnu je obiskovalce pred kratkim opozoril, da že pet let pred svojimi vrati gosti nenavadno umetnino. Njen avtor je avstrijski sodobni umetnik Erwin Wurm, ki je imel leta 2010 v muzeju in na trati pred njim razstavo z naslovom Wear Me Out. Osrednji kos na razstavi je bila ukrivljena jadrnica, ki jo je muzej prepoznal kot eno osrednjih del sodobne umetnosti in odkupil za svojo stalno zbirko. Odtlej jadrnica, ki je nekakšen križanec med množično produkcijo in umetnostjo, krasi teraso nad jezerom ob vhodu v muzej in je, tako se vsaj zdi, tik pred tem, da razvije jadro in odpluje novim svetovom naproti. Muzej Middelheim hrani okrog 400 del sodobne umetnosti, ki so jih zbrali v zadnjih petdesetih letih, datirajo pa v čas okrog leta 1900 do danes.
Wurmova jadrnica »stoji« na terasi nad jezerom ob vhodu v muzej. Lokacija že sama po sebi zagotavlja težo skulpturi in je v petih letih, odkar je v lasti muzeja, postala njegova nezgrešljiva ikona, ki priteguje poglede in neti razmišljanja o tem, kako in zakaj se je tam znašla in kaj pomeni njena kriva forma. V višino meri deset metrov, v dolžino dobrih sedem, široka je več kot dva metra, tehta 1200 kilogramov in je izdelana iz poliestra, lesa in jekla – je torej povsem običajen izdelek za plovbo. Skulpturo je umetnik poimenoval Misconceivable (nerazumljeno), kar v opazovalcu zbudi sum oziroma negotovost, čeprav je na prvi pogled povsem jasno, da gre za industrijsko izdelano in povsem običajno jadrnico.
Misconceivable sodi med tipične Wurmove umetnine, za katere je značilno, da so čisto navadni potrošni predmeti industrijske dobe, večinoma izdelki množične produkcije za vsakdanjo rabo, široko dostopni in ljudem znani, obdelani na tipično Wurmov način. Wurm slovi kot umetnik, ki prireja realnost nekoliko po svoje. Za njegove oblike je značilen opis deviacija – torej odklon iz prave ali pričakovane smeri. Realnost je namreč mogoče dojemati različno in sodobna umetnost je poklicana, da te načine osmisli, ovrednoti, izdela in jih predstavi javnosti. Rezultati so vedno nepričakovani, presenetljivi in zanimivi – vzbujajo čudenje, odobravanje ali ogorčenje, zagotovo pa so namenjeni predvsem zabavi, ki jo v današnjem tehnicističnem in storilnostno naravnanem svetu iščemo in potrebujemo.
Wurm raziskuje meje umetnosti in priložnosti, ki mu jih predmet ponuja sam po sebi. Kot kiparja ga fascinira zlasti volumen in kaj je mogoče z njimi početi. Njegov način dela temelji na krčenju in odvzemanju forme. Oblike, ki jih tako doseže, se spogledujejo z metaforami in simboli. Ni izbirčen, dela z različnimi materiali – od tradicionalnih, kot so kamen, les in kovina, do sodobnih, kot so poliester in drugi umetni materiali. »Erwin Wurm je eden tistih sodobnih umetnikov, za katerega lahko rečemo, da so odprli novo poglavje v knjigi skulptur,« je dejala kustosinja Sara Weyns.
Posebej pomembno mu je, da se ljudje ob njegovih kiparskih stvaritvah zabavajo. Jadrnica se imenuje Misconceivable, s čimer je Wurm hotel še podčrtati, da je sodobno umetnost mogoče razumeti ali pa tudi ne. Nerazumevanje ali napačne predstave o tem, »kaj je hotel umetnik povedati«, so v svetu umetnosti zelo pogoste in Wurm je s poimenovanjem »napačno razumljeno« želel spodbuditi razmišljanje o umetnini oziroma umetnosti nasploh. Razumevanje umetnosti je zelo odvisno ne le od občutkov vsakega posameznika, temveč tudi od našega poznavanja zgodovine in aktualnih trendov.
Erwin Wurm sebe ali druge postavlja v duhovita razmerja z vsakdanjimi predmeti. V dialogu z njimi se lahko zgodijo nepričakovane in komične situacije. Zanima ga predvsem spreminjanje oblike – kaj se zgodi, če formo skrčimo, povečamo in kako deluje tisto, kar je od nje ostalo. Včasih se z njo igra tako dolgo, da preprosto izgine. Proslavil se je z mednarodno zelo odmevno umetniško akcijo enominutnih skulptur, v katerih je šlo za trenutne, enominutne poze, v katerih je umetnik na ogled postavil lastno telo. Wurm je na podlagi skic in pisnih navodil obiskovalcem najprej predstavil, kako si predstavlja enominutne skulpture. Obiskovalci muzeja so tako dobili priložnost, da aktivno sodelujejo v umetniški predstavi in svoje telo za hip postavijo na ogled oziroma za eno minuto postanejo umetniško delo.
Navdih najde v družbi in posameznikih, ki jo sestavljajo, ter seveda predmetih, ki jih vsak dan uporabljamo. Zanima ga, kako predmeti delujejo na človeka, kako delujejo na telo na eni in duha na drugi strani. Sodobna družba je obsedena s predmeti, zlasti z lastnino nekaterih med njimi, ki veljajo za prestižne, kot so recimo jadrnice. Wurm poskuša predvideti situacije v človekovem odnosu do predmetov, pri čemer ga zanimajo predvsem »motnje«. Med takšnimi motnjami, ki jih je zabeležil že na začetku kiparske poti, so njegove revolucionarne stisnjene oziroma skrčene forme.
Med najbolj znanimi Wurmovimi skulpturami je stisnjena/skrčena hiša umetnikovih staršev, s katero je simbolično želel predstaviti avstrijsko bivalno mentaliteto, kot se je oblikovala po drugi svetovni vojni. V mini hišico je stlačil tudi, skrčeno seveda, pohištvo svojega otroštva. Odraščal je v povojni Avstriji, mama je bila gospodinja, oče policist. Živel je v izrazito »skrčeni« perspektivi bivanja, ne v šoli ne doma ni imel priložnosti, da bi lahko izrazil svoje mladostno uporništvo. Te omejitve so močno oblikovale njegovo razmišljanje, ki je kasneje preraslo v umetniško filozofijo. Stisnjena hiša in druge enominutne skulpture so zgolj fizična manifestacija njegove klavstrofobične otroške izkušnje, ki jo Avstrijci razumejo.
Znamenita Wurmova jadrnica pa ne krasi zgolj jezerske gladine muzeja Middelheim v Antwerpnu, njena kopija je dve leti po zaključku razstave Wear Me Out »nasedla« tudi na strehi hotela Daniel na Dunaju. Tja jo je dal postaviti Florian Weitzer, lastnik hotela in velik oboževalec Wurmove neprilagojene in drugačne umetnosti. Želel si je nekaj izvirnega, nekonvencionalnega, novega – takšnega, kar zagotovo ne sodi na streho hotela oziroma hiše nasploh. Gostje so razumeli.
