Tiskane izdaje
Vrečka, v kateri je skrit hrustljavi prigrizek, se v zadnjih štirih desetletjih ni bistveno spremenila. Tudi logotip je ostal bolj ali manj isti. A glavno je, da se okus prav tako ni spremenil.
Srbska, tedaj še pravzaprav jugoslovanska prehranska tovarna Soko Štark je leta 1972 na trg poslala prvi flips, kakor se pravi napihnjenim koruznim kosmičem z okusom arašida, v jugovzhodni Evropi.
In prigrizek se je hitro prijel: še več, ime blagovne znamke Smoki je v nekdanji domovini postalo sinonim za vse »smokije«, pa najsibodo od avstrijskega Kelly'sa do nemškega Lorenza.
Leta 1922 je francoski častnik Daniel S. Pechmajoue, ki se je vračal s solunske fronte po koncu prve svetovne vojne, v Zemunu ustanovil podjetje za uvoz in izvoz, imenovano Louit.
Pechmajoue je čokolade najprej le uvažal, nakar je konec dvajsetih let izdelal lastno čokolado Roda (Štorklja, predhodnica današnje jedilne čokolade Menaž).
Leta 1931 je judovska delničarska družba ustanovila pekarno Soko (Sokol), ki je za glavnega peka zaposlila mojstra iz slovite dunajske pekarne Anker. V prvi parni pekarni v stari Jugoslaviji je delalo sto ljudi.
Leta 1966 se je pekarna Soko združila s tovarno čokolade in bonbonov Nada in nastala je družba Soko-Nada Štark. Devet let pozneje so v beograjskem Voždovcu odprli novo tovarno, kamor so preselili opremo in stroje iz Zemuna.
Soko Štark je preživel vse politične in gospodarske državne delitve in leta 2005 prešel pod okrilje družbe Grand kafa, ta pa se je združila s slovensko Drogo Kolinsko. Nato pa je Droga Kolinska leta 2010 prešla v roke hrvaške multinacionalke Atlantik grupe, znotraj katere še vedno izdelujejo smokije.
Sam izvor flipsov je malce bolj zavit v meglo
V Nemčiji, kjer jim pravijo Erdnussflips ali Erdnusslocken (arašidovi flipsi ali kodrčki), jih je leta 1963 kot prvi začel proizvajati piškotarski gigant Bahlsen (pozneje Lorenz Sanck-World), medtem ko so jih v Franciji že leta 1960 prodajali pod imenom Curly.
V ZDA so svoje »doodlese«, ki se na videz niso prav nič razlikovali od nemških flipsov, namesto z arašidi aromatizirali s sirom.
Na Japonskem so se flipsi prodajali ne kot slani prigrizek, ampak kot slaščica, saj so jih začinili s sladkorjem. Za Japonce so slani flipsi še dandanes nekaj nenavadnega, saj se jih lahko dobi le v specializiranih trgovinah z uvoženimi prehranskimi izdelki.
Zelo podobne evropskim pa od leta 1963 izdelujejo v Izraelu, kjer jim pravijo »bamba«. Tovarna Osem jih je začela prodajati le nekaj mesecev za Bahlsenom. Bamba ima v judovski državi kar 25-odstotni tržni delež na področju slanih prigrizkov.
Smoki je na tleh nekdanje Jugoslavije hitro pridobil na veljavi. In priljubljen je še danes: njegov profil na Facebooku ima namreč že okoli pol milijona prijateljev.
Kakor se pohvalijo na spletni strani Smoki kluba, je smoki, »čeprav majhen, hitro postal največji«.
Leta 1971 je Beograd gostil filmski festival Fest, ki so se ga udeležili tedanji hollywoodski filmski zvezdniki in ugledni evropski režiserji. Že tedaj se je vedelo, da je ogled filma brez nečesa za grizljanje nekako prazen.
Hrustljavo in slastno
Soko Štarkov smoki ima edinstven okus. Recept zanju je najstrože varovan.
Je ravno prav hrustljav in ravno prav mehak, da ni pretrd, ravno dovolj slan in sladek ter ima toliko okusa po arašidih, da je ravno prav.
Marsikomu se zdi kak nemški flips preslan ali preveč arašidast, medtem ko se izdelki nekaterih tovarn preveč lepijo na zobe.
Ima pa eno težavo: ko ga začneš jesti, kar ne moreš nehati.
No, priznati je treba, da – čeprav se smoki izdeluje brez umetnih aditivov – vsebuje precejšnjo količino kalorij: 100 gramov smokijev ima kar 548 kilokalorij, kar je toliko, kolikor jih je v 26 kavnih žličkah sladkorja. To pa je že primerljivo s čokolado.
No, od leta 2006 so na voljo tudi čokoladne smokiji, čokoladno-pomarančni in karamelni, obstaja pa tudi »kraljevski smoki« v jumbo velikosti in posebna serija za otroke, pri kateri so smokiji v obliki kosti.
Seveda so skozi vsa ta leta tudi pri Štarku ponudili kakšno novost.
Potem ko legendarno 50-gramsko pakiranje, ki si ga zmazal kot za šalo, nadgradili s trikrat večjo vrečko, so pred leti predstavili tudi četrtkilsko »žurersko« pakiranje z novim načinom odpiranja: ne več na zgornjem delu, ampak kar po dolgem, da človeku ni treba v vrečko tlačiti več cele roke, če je hotel priti do tistih bolj zadnjih smokijev.
In ti so ponavadi najbolj slastni.
