Sodobna umetnost muslimanskih držav

Še zlasti v zadnjih letih se Iran odpira svetu. Lanski predstavitvi iranske sodobne umetnosti v New Yorku in Berlinu sta bili med najbolj eminentnimi projekti v obeh metropolah, prvič po iranski revoluciji, ki jo je vodil Homeini, pa lahko prebivalci Teherana vidijo zbirko sodobne umetnosti, ki jo je zbral nekdanji šah Reza Pahlavi.

V avli teheranskega muzeja sodobne umetnosti dominanten položaj še vedno zasedata portreta ajatole Homeinija in njegovega naslednika Ali Hameneja, vendar je po 30 letih skrivanja v depojih spet mogoče videti prvake evropskega modernizma. Nenavadna je že uvodna instalacija, in sicer svojevrstna kompozicija sodčkov nafte, ki simbolizira izvor iranskega bogastva in s tem tudi poreklo razstavljene zbirke, v kateri je približno 4000 del in ki bi je bil vesel vsak muzej. Vredna je menda kar dve milijarde evrov in pol, ponaša pa se vsaj z enim delom vsakega pomembnega evropskega in ameriškega slikarja in kiparja 19. in 20. stoletja. V muzeju je zelo solidna zbirka francoskih impresionistov, avtoportret Edvarda Muncha, van Goghove litografije, slike in kipi Pabla Picassa, Henrya Moora in Alberta Giacomettija pa dela Andyja Warhola in Roya Lichtensteina, med – vsaj s finančnega vidika – najdragocenejša platna pa sodi delo Jacksona Pollocka iz leta 1950.

»Iran je del globalnega sveta, in čeprav je bila zbirka nekaj desetletij v depojih, je bila vedno spravljena v skladu z muzejskimi standardi, nikoli nihče ni pomislil, da bi jo prodal ali da bi dela prepustil uničenju,« pravi kurator razstave Ehsan Aghaie. Očitno pa je strah pred pohujšanjem obiskovalcev, še zlasti ženskega dela občinstva, še kako prisoten, saj med nekaj sto izbranimi deli ni kakšnega preveč provokativnega platna ali kipa, tudi Piccasov avtoportret z golim modelom je dovolj zabrisan v kubističnih konturah, da bi se dalo eksplicitno razbrati vsebino, ki bi bila morda moralno sporna za islamsko republiko. Da ne bi morda z razstavo vzbudili občutka kulturne hegemonije Zahoda in njegove ikonografije, je v muzejskih prostorih precejšen del namenjen tudi iranskim avtorjem, vendar predvsem tistim, ki so se »proslavili« s tematiko iransko-iraške vojne v 80. letih preteklega stoletja.

Čeprav bi v ta kontekst veliko bolj sodili drugi iranski umetniki, denimo tisti, ki so se predstavili na že omenjenih razstavah v New Yorku in Berlinu. Eden bolj provokativnih je nedvomno Ramin Haerizadeh, ki je še do leta 2009 lahko ustvarjal v Teheranu, ko je bil njegov opus digitalnih fotografij Možje Alaha predstavljen v londonski galeriji Saatchi&Saatchi, pa so se začele težave. Iransko ministrstvo za nacionalno varnost je sprožilo obsežno akcijo, galeristom so zagrozili s kazenskim pregonom, umetnikovo hišo pa temeljito preiskali. Ker je bil v tem času v Parizu, se po nasvetu prijateljev ni več vrnil v Iran in se je raje odločil za Dubaj, kje vsaj do zdaj posebnih težav ni imel. Haerizadeh je iranske cenzorje razjezil predvsem z upodobitvami golega telesa, kar je v državi še vedno popoln tabu, ki je lahko sankcioniran z zaporno kaznijo ali – vsaj teoretično – celo s smrtjo, pri njegovih izvrstnih mizanscenah pa mu ni pomagalo niti, da je pravzaprav izhajal iz bogate iranske kulturne zgodovine in gledališke tradicije, imenovane tazije, ki je cvetela v 18. stoletju.

Zelo podobna je tudi usoda Mitre Farahani, priznane režiserke in slikarke, ki zdaj prav tako živi v Parizu, potem ko je leta 2009 kar nekaj mesecev preživela v iranskih zaporih. Kazen jo je doletela predvsem zaradi filma Tabuji, v katerem je predstavila prepovedane teme in frustracije iranskega vsakdana, nič manj zgražanja pri iranskih oblasteh pa ni bil deležen njen slikarski in fotografski opus. Več sreče ima Nikoo Tarkhani, katere dela so bila sicer uradno označena kot dekadentna, vendar je vsaj za zdaj nihče ni nadlegoval, čeprav v njenih delih, ki so splet nadrealizma in ekspresionizma ne manjka golote. Kriteriji so torej zelo različni, tudi Vahid Sharifian lahko nemoteno ustvarja v Teheranu, hkrati pa gradi zelo uspešno mednarodno kariero. Če je v delih Tarkhanijeve golota skrita v nadrealno morfologijo, pa je Sharifian zelo neposreden, njegove fotografije in kolaži ga prikazujejo povsem golega, včasih dekoriranega z angelskimi krili, še bolj izzivalne pa so njegove skulpture. Iz najdenih predmetov namreč konstruira svojevrstne plastike, ki so podobe teheranskih prostitutk, torej oseb, ki po mnenju uradnih oblasti sploh ne obstajajo.

Kakor koli že, iranske oblasti po eni strani poskušajo zamižati na eno oko in se praviloma v umetniško produkcijo več ne vmešavajo tako kot v najbolj represivnih časih Homeinija, po drugi strani pa se tudi zavedajo, da je po množičnih iranskih protestih v preteklih letih duh ušel iz steklenice in da poti nazaj ni več. Podobno velja za preostale muslimanske države; še najbolj liberalni so v Združenih arabskih emiratih, predvsem v Dohi in Dubaju, kjer so našli azil številni preganjani avtorji. Denimo Pakistanec Rashid Rana, ki je odgovorne v Islamabadu razjezil s podobo ženske v čadorju, saj je bila kompozicija sestavljena kot kolaž iz pornografskih slik, ali M. F. Hussain, eden najbolj znanih indijskih slikarjev, ki je kot musliman naslikal gole podobe hindujskih žensk, kar je razbesnelo indijsko hindujsko večino. Otoplitev se kaže predvsem v državah, ki so že tradicionalno bolj laične in povezane z Zahodom, denimo v Libanonu, kjer je pesnica Joumana Haddad ustanovila publikacijo Jasad, svojo uredniško politiko pa je opredelila kot »proces detabuiziranja družbe s predstavitvami telesa v vseh svojih pojavnostih, simbolih in projekcijah«.

Skladno z otoplitvijo ustvarjajo tudi iranski umetniški zvezdniki. Prvi med njimi je nedvomno Farhad Moshiri, ki ga imenujejo tudi iranski Damien Hirst ali iranski Jeff Koons. Njegovo delo Ljubezen je lani doseglo ceno milijon evrov, družba Swarovski pa je motiv uvrstila v svoj program kristalov, kar ga je nemudoma katapultiralo med bolj iskane umetnike. Ko pa sta v igri velik denar in ne nazadnje svetovni ugled, postanejo nemočni tudi sicer mrki iranski cenzorji in dušebrižniki.