Sodobno kiparstvo v luči antike

Njegovi kipi so ruševine teles – so zgolj deli, ostanki nekoč popolnih teles, obglavljene glave, trupi z odsekanimi udi, manjkajočim delom čela, ustnic ... Ta nesrečna obličja predstavljajo Mitorajev odnos do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti ter izkazujejo pravo naravo tistega, kar imenujemo civilizacija. Poljski kipar Igor Mitoraj opozarja na paradoks človeštva: v iskanju lepote in perfekcije se neizogibno, ne glede na čas in prostor, srečujemo z napakami, ranami, poškodbami, hibami ... Njegove kiparske skulpture pričajo o vedno navzočih dveh plateh življenja in ranljivosti celo največjih herojev našega časa. »Ideja lepote je nekaj dvoumnega, kot meč z dvema robovoma enega rezila – hitro te lahko poškoduje, ti povzroči bolečino in trpljenje,« pravi. Njegova umetnost prikazuje dvojnost lepote in dejstvo, da je življenje, naj se zdi še tako popolno, tlakovano z zmagami in uspehi, vedno le droben korak od padca, na kar nas zgodovina nenehno opozarja.

V njegovih dekonstruktivističnih delih klasične lepote nekateri iščejo izgubljeno grško mitološko deželo Arkadijo, drugi v njih vidijo svarilo moderni civilizaciji. Mitoraj ustvarja v različnih materialih – v bronu, litem železu in marmorju. Na prvi pogled so njegovi kipi videti kot arheološki ostanki iz grških in rimskih najdišč, ki v spomin prikličejo nostalgijo zlate dobe antike, poezijo ruševin, očiščeno dekorja in drugega balasta. Mitoraj izhaja iz klasične lepote antike, fascinirajo ga monumentalni kipi antičnih bogov, mitoloških herojev in muz, vendar so te skulpture poškodovane, zmaličene in v povoje zavite, še zmeraj pa predstavljajo lepe in nasmejane obraze in telesa mož, ki so v boju izgubili fizično moč, ne pa tudi človeškega dostojanstva in optimizma. Tako kot pravi Hemingway v svojem kultnem delu Starec in morje: »Človek je lahko uničen, ne pa tudi poražen.« Mitorajevi kipi tako prikazujejo upanje, vero in optimizem, ki jih nikoli ne smemo izgubiti.

Italijansko mesto Pietrasanta v severni Toskani, kjer živi in dela, ga je izbralo za častnega meščana. Mitoraj se odlično vklaplja v italijansko kiparsko tradicijo, začenši z etruščansko in rimsko kulturo ter vrhuncem, ki ga je dosegla italijanska renesansa. Pietrasanta seveda ni po naključju v bližini kamnoloma, kjer so nekoč lomili marmor za najlepše kipe renesančnega mojstra Michelangela. Med Mitorajevimi kipi, ki imajo pogosto italijanska imena, izstopa Eros Bendato (poviti, povezani Eros) na glavnem trgu v Krakovu, ki je Mitorajevo darilo domačemu mestu, kjer je preživel šolska leta; tako se je odločil po razstavi Mitoraj – kipi in risbe, ki jo je organiziral mednarodni center v Krakovu v letih 2003/2004.

Glave herojev so vodilni motiv v Mitorajevem umetniškem panteonu, s fragmentarnostjo in nadrealističnimi podobami, ki bi jih priznal celo Salvador Dali, v sebi nosijo močan naboj gledališča. Dramski vplivi v njegovem delu imajo korenine v času Mitorajevega študija na Krakovski likovni akademiji, saj je njegov mentor Tadeuš Kantor zelo spodbujal sodelovanje z eksperimentalnim gledališčem. V času študija je Mitoraj delal na različnih gledaliških in opernih projektih pri izdelavi scenskih elementov in kostumov za velika operna dela, kot so Manon Lescaut, Tosca in kasneje tudi Aida, ki so jih uprizarjali v vrtovih Boboli v Firencah. Smisel za teatraličnost je videti in začutiti tudi v njegovem monumentalnem kiparskem ustvarjanju. Pravi, da njegovo delo ni povezano z recikliranjem oziroma predelovanjem starih (antičnih) form in tistega, kar je že bilo narejeno, kar je v kiparstvu vedno lahko reči, temveč si prizadeva zlasti iskati oblike, povezane s tistim, kar izpostavljamo kot dramatično v življenju.

V svetu je najbolj znan kot avtor monumentalnih kiparskih del na javnih mestih, kot so Luci di Nara na glavnem vhodu v londonski British Museum, Testa Addormentata v londonskem poslovnem območju Canary Wharf, Heros de Lumiere iz cararskega marmorja v Yorkshire Sculpture Park v Angliji, Eros Bendato v Krakovu, Centurione I v Bambergu v Nemčiji in Centurione III v nemškem Regensburgu. Med posebej zanimivimi še zlasti zaradi izbire lokacije je bila razstava njegovih skulptur v dolini templjev v Agrigentu na Siciliji leta 2011, razstavljal pa je tudi na Trajanovem trgu v Rimu, v vrtovih Boboli v Firencah, na La Défense v Parizu, na bienalu v Benetkah, ravno pred kratkim pa se je zaključila razstava njegovih del v galeriji ContiniArtUK v Londonu (tja ga je sicer že leta 1994 povabil umetnosti kritik in raziskovalec James Putnam, da bi pred britanskim muzejem postavil svojo skulpturo Moonlight).

Rodil se je leta 1944 v majhnem mestu Oederan na vzhodu Nemčije. Študiral je slikarstvo na likovni akademiji v Krakovu. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1967 v galeriji Krzysztofory na Poljskem. Leto pozneje se je preselil v Pariz, da bi tam nadaljeval študij umetnosti. Kmalu zatem je prišel v stik z latinsko umetnostjo in kulturo, ko je leto dni slikal na potovanju po Mehiki. Ko se je vrnil v Francijo, je poskusil s kiparstvom in imel prvo kiparsko razstavo v galeriji La Hune v Parizu. Uspeh razstave ga je prepričal, da pusti slikarstvo in se posveti zlasti kiparskemu ustvarjanju. Po delu z glino in bronom se je odločil še za izlet v znamenito domovino cararskega marmorja v italijansko Carraro leta 1979. Odslej je marmor postal njegov osrednji izrazni material in Italija njegova nova domovina – leta 1983 se je naselil v mestu Pietrasanta. Leta 2005 je prejel zlato medaljo za svoj prispevek h kulturi gloria artis, ki jo podeljuje poljsko kulturno ministrstvo. Leta 2012 je prejel red legije časti polonia restituta.