Tiskane izdaje
V zalivu Mont Saint-Michel so pred dnevi slovesno odprli novi nasip, ki znameniti otoček na meji med Normandijo in Bretanjo v Franciji varuje pred zamuljevanjem. Projekt so poimenovali Mont Saint-Michel, njegova naloga pa je bila gradnja hidravličnega jezu z uporabo vode iz reke Couesnon, kar bi močnemu plimovanju, ki je značilno za to območje, pomagalo odpraviti nakopičeni mulj, da bi tako ob prostem pretoku vode Mont Saint-Michel ponovno postal otok.
Načrti za novi jez so bili narejeni leta 2006, gradnja pa se je začela leta 2009. Projekt je vključeval tudi odstranitev prejšnjega nasipa in parkirišča za obiskovalce, ker je bilo leta 2012 odprto novo parkirišče na celini, približno 2,5 kilometra oddaljeno od otoka. Že lani so zgradili novi most, ki ga je načrtoval nemški arhitekt Dietmar Feichtinger in omogoča vodi, da se prosto pretaka pod otokom in okoli njega. Povezava med Mont Saint-Michelom in celino se je skozi stoletja spreminjala.
Prvotna povezava z velikim nasipom (pot je bila prehodna šele ob oseki) je bila spremenjena v dvignjeno trajno suho pot leta 1879. Obalne ravnice so s polderji spremenili v pašnike, zmanjšali razdaljo med obalo in otokom in reko Couesnon kanalizirali, kar je zmanjšalo razpršitev pretoka vode, vsi ti dejavniki pa so spodbudili zamuljevanje zaliva, s čimer je otoček izgubljal privlačnost.
Mont Saint Michel velja za geografsko in kulturno zgodovinsko dediščino in je od leta 1979 vpisan na seznam svetovne kulturne dediščine pod zaščito Unesca. Slavni otoček obišče več kot tri milijone ljudi na leto. Zaznamuje ga opatija Mont Saint Michel, ki je veličasten primer srednjeveške arhitekture. Naravni grič so srednjeveški gradbeniki izkoristili tako, da so okoli 80 metrov visoke granitne skale nanizali stavbe opatije, zaradi česar se je ta spremenila v pravo trdnjavo.
Zgodovina Mont Saint-Michela sega v leto 708, ko je Aubert, škof iz Avranchesa, dal postaviti kapelo na vzpetini, ta pa je kmalu postala romarski kraj. V 10. stoletju so benediktinci ustanovili samostan, ki je imel v stoletni vojni med Anglijo in Francijo veliko versko in vojaško vlogo. Njegova podoba je lep primer težko dostopne vojaškostrateške arhitekture. Ker ga Angleži niso mogli zavzeti, je samostan postal eden izmed simbolov francoske narodne identitete. Po razpustitvi redovne skupnosti med francosko revolucijo so ga vse do leta 1863 uporabljali kot zapor, leta 1874 pa je bil imenovan za kulturni in zgodovinski spomenik.
Danes ima otok 46 prebivalcev, po površini meri 970 kvadratnih metrov, v višino pa 92 metrov. Samostanski grič predstavlja mesto muzej, ki je ena osrednjih turističnih atrakcij v Franciji ter povezuje kulturno-zgodovinske in naravne posebnosti. Otoček z opatijo je v celoti namenjen turistom in s svojo podobo in turistično organizacijo močno spominja na še en francoski srednjeveški arhitekturni biser – trdnjavo Carcassonne v južni francoski regiji Languedoc-Roussillon blizu meje s Španijo, le da je Mont Saint-Michel zaradi svoje morske panorame, otoške narave ter plime in oseke, ki ga izmenoma podajata celini, bolj magičen in edinstven.
