Srečna brez tenisa

Je najboljša vseh časov? Mnenja so različna, četudi številni dosežki govorijo njej v prid: ima 22 zmag s turnirjev za grand slam, največ v odprti eri (Margaret Court jih ima 24), 107 turnirskih zmag in je edina, ki je po štirikrat osvojila vse štiri največje turnirje. Najbrž pa ni nikogar, ki se ne bi strinjal: to je bila teniška igralka z najboljšimi nogami. Bile so njeno glavno orožje, njeno izjemno in gladko gibanje po igrišču je uničevalo nasprotnice, vsi njeni trenerji so menili, da bi zlahka blestela tudi na atletskih stezah. Pri 45 letih so te noge še vedno čvrste, močne. Morda celo tako hitre in gibljive kot so bile nekoč. »Naj vas ne zavedejo, ne tečem prav hitro,« pravi Steffi Graf danes, ko je tenis že dolga leta pospravljen v predal njene preteklosti.

Kot pravi, je sedanja Steffi Graf drugačno dekle, kot je bila tista trinajstletnica, ki je že postala profesionalka na teniških igriščih, kjer je preživela vse otroštvo in marljivo sledila navodilom očeta Petra. In tudi drugačna, kot je bila tista tridesetletnica, ki je 13. avgusta 1999, nekaj mesecev po zmagi na OP Francije in svojem 22. naslovu ter tudi porazu v svojem devetem finalu Wimbledona, sporočila, da ima dovolj. »V tenisu sem prikazala vse, kar sem želela. Čutim, da nimam ničesar več, kar bi lahko osvojila. Tedni po Wimbledonu zame niso bili lahki. Nekako se nisem več zabavala. Prvič v karieri nisem imela želje nastopati na turnirjih. Nimam več tiste motivacije, ki sem jo nekoč čutila,« je sporočila po predaji na turnirju v San Diegu.

Tako se je poslovila legenda, zlatolasa gazela s hladnim pogledom in izjemnimi atletskimi sposobnostmi, ki so ji jih zavidale številne tekmice. Pravi, da je bila ena najboljših stvari njene kariere ta, da je igrala tako s Chris Evert, Martino Navratilovo kot Mary Joe Fernandez in Gabby Sabatini, z Arantxo Sanchez Vicario in Moniko Seleš, pozneje pa tudi s Kim Clijsters ter Venus in Sereno Williams. Od teh je bilo seveda najbolj napeto rivalstvo s Seleševo, ki pa se nikoli ni razvnelo, kot bi se moralo. Ostalo je pri 15 dvobojih (10 : 5 v korist Grafove), nad njimi pa je obvisela senca tragičnega incidenta iz leta 1993, ko je eden od njenih navijačev na turnirju v Hamburgu Seleševo z nožem zabodel v hrbet. Takrat 19-letnica je bila že prva igralka sveta, v tistem letu je že osvojila deset turnirjev, vključno z OP Avstralije, kjer je v finalu premagala Grafovo. Po napadu na Seleševo se je Nemka vrnila na prvo mesto, njena tekmica pa je okrevala več kot dve leti.

Žalostno, da je ob vseh njenih velikih uspehih ta incident pustil neizbrisljiv madež v njeni karieri, četudi zanj seveda ni bila kriva. Seleševo je po napadu obiskala v bolnišnici, a vseeno o škandalu dolgo ni javno spregovorila. Še danes nerada govori o tem. Tudi sama, takrat je imela 23 let, je preživljala travmatične trenutke, mnogi navijači so se obrnili proti njej. Dejala je, da od takrat nič več ni bilo tako kot nekoč. »Bilo je žalostno in grozno. Tenis se je spremenil, turnirji niso bili več enaki. Monika mi je bila draga kot oseba, kar se je zgodilo, je bila tragedija« je povedala.

Napad pa ni bil edina temna točka njene kariere. Več let so jo mučile poškodbe, a tudi psihično je zelo trpela. Oče Peter jo je resda že kot majhnega otroka popeljal na igrišče in tudi do svetovne slave, a znan kot Papa Merciless, je bil do nje velikokrat krut in neomajen, bil je znan po tem, da se je prepiral s sodniki, s tribun poskušal vplivati na potek dvobojev, manipuliral hčerin urnik, predvsem pa bil o koncu svoje »kariere« obsojen utaje davkov hčerinega zaslužka v višini 7,3 milijona dolarjev in zaradi tega 25 mesecev prebil v zaporu. Zanimivo, da je imel podobno izkušnjo z očetom tudi njen srčni izbranec, ameriški teniški zvezdnik Andre Agassi in v svoji avtobiografiji Open razkril, kako sta si nasilna očeta ob srečanju takoj skočila v lase.

Vse to je močno zaznamovalo kariero Grafove, zato se kljub toliko uspehom ne zdi nič čudnega, da je svoja teniška leta pospravila v pozabo. Zdi se tudi, da šele zdaj, ko je že trinjast let poročena in je mati dveh otrok (Jaden ima 13 let, Jaz pa 11) zares živi srečno življenje. Kar je bil nekoč zanjo tenis, so danes otroci. Nikdar ne premleva spominov za nazaj, pravi. »Ne morete si predstavljati, kako hitro kariera izginja, če nanjo ne misliš veliko. Pri meni je hitro izginila. Saj sem tudi hitro začela novo življenje,« je dejala nekdanja teniška zvezdnica, ki je na turnirjih sicer še nekaj let spremljala moža Andreja, nato pa igrišča vse redkeje obiskovala. Tudi danes ne prime prav pogosto za lopar, le za kakšno dobrodelno priložnost v njeni fundaciji Children for Tomorrow.

Tenisa ni veliko v njihovi družinski hiši v Las Vegasu, tudi otroka ga ne igrata. Jaden se je za zdaj našel v bejzbolu, Jaz pa v hiš-hopu. Na televiziji ga gledajo le ob največjih turnirjih, večinoma ga gleda Andre, Steffi le z distance. Malo že ve, kaj se dogaja. Da ji je Serena Williams z 21 naslovi za petami v lovu na rekord. »Verjamem, da jih bo prej ali slej tudi osvojila. Če je le ne bo izdalo telo.« Sicer pa jo pri Sereni kot tudi pri Rogerju Federerju in drugih navdušuje to, da na tako vrhunski ravni igrajo tudi po tridesetem letu. »Ta šport je telesno in mentalno izčrpavajoč. Urnik je sicer v zadnjih letih nekoliko boljši. Ko se bila sama del karavane, smo 12 mesecev samo igrali.« Tako se tudi v današnji tenis na najvišji ravni ne vpleta preveč rada, je pa lani nekaj časa preživela z nemško igralko Angeliqe Kerber, ki se ji je pozneje zahvalila, da je z njeno pomočjo dobro napredovala.

Odkar je tekmovalni stres minil, je postala tudi bolj čustvena. Zaveda se, kako hladna je bila nekoč, in dejala, da si včasih res želi, da bi bila tudi v preteklosti bolj sproščena. »Toda potem ne bi bila več ista igralka.« Zdaj čustvom pusti na plan. Ko so jo leta 2004 sprejeli v dvorano slavnih, so jo oblivale solze. Kako je ne bi, ko pa ji je mož Agassi pripravil tako ganljiv govor: »Vedno si bila človek dejanj, ne besed. Nikoli te niso oblikovali tvoji dosežki, temveč si vse skupaj dosegla samo zato, ker si takšen človek. Še zdaj mi jemlješ sapo, ko tiho odložiš lopar in se ljubezni in materinstvu predaš enako predano kot nekoč na igrišču.« »To, da sem spoznala Andreja in življenje, ki sva ga ustvarila skupaj, je res pravi blagoslov. Toliko je stvari, ki jih cenim na njem. To, da ga imam poleg sebe in z njim vzgajam svoja otroka, je uresničenje najlepših sanj,« mu je na slovesnosti polaskala nazaj. Le zakaj bi se torej vračala v preteklost, če pa zdaj preživlja najlepše trenutke svojega življenja? •