Stephen Jones - kraljevi klobučar

»Zdaj lahko utihnete. Ja, gospa v tretji vrsti, tudi vi,« zbrano množico v londonskem Muzeju oblikovanja s povzdignjenim glasom nagovori britanski novinar Colin McDowell.

Z do vrha napolnjenim kozarcem rdečega vina, v maniri, ki močneje kot na gostiteljev uvod spominja na besede glasnika prihoda kraljeve družine, pompozno pozdravi klobučarja Stephena Jonesa. Ta na podij vkoraka sramežljivo, kot da bi mu bili ploski naklonjenosti povsem odveč. S črno baretko, ki je na glavo posajena pod točno določenim kotom, nekaj prvih sekund nameni sprehodu po obrazih desetine ljudi. Izčrpan in ranljiv, saj se je s pariških predstavitev haute couture vrnil šele tistega jutra, obiskovalcem javnega pogovora zaupa veliko več, kot bi smel. Odgovori in vprašanja se izmenjujejo v sproščeni simfoniji, v pričakovanju naslednjega pa si uro in pol nihče ne upa niti vdihniti.

Prvi vtis o Jonesu, ki si ga opazovalec ustvari na podlagi njegove nežne drže, mimike in načina odgovarjanja, je zavajujoč. V prvih desetih minutah razkrije, da si je pri enaindvajsetih letih lase pobarval na zeleno in si sočasno eno leto denar služil s prevažanjem kamiona. Colin McDowell, ki je ob tem oblikovalčevem priznanju skoraj polil vino po treh razstavljenih klobukih, je njegovo začasno »norost« nemudoma povezal z vihravimi sedemdesetimi leti, v katerih se je več zabavalo, kot delalo.

»Klobuke sem začel izdelovati zato, ker so jih obiskovalci klubov radi nosili in me prosili zanje. Četudi se je na prvi pogled zdelo, da so povsem nenosljivi, je bil element uporabnosti prisoten že takrat,« pojasni. Na vrhuncu priljubljenosti nočnega kluba Blitz, kamor je zahajal tudi ekscentrični umetnik Leigh Bowery, je namesto trdih drog raje »užival« modo. Ponoči se je v družbi najnaprednejših inovatorjev zabaval do jutranjih ur, podnevi pa redno zahajal na predavanja šole modnega oblikovanja Central Saint Martins, kjer so na njegovo obsesijo s klobuki ves čas gledali postrani: »Želeli so, da oblikujemo oblačila. Če si počel kar koli drugega, se jim s teboj ni dalo več ukvarjati. Ko mi je ena od profesoric to nekoč poočitala, sem ji odkrito zabrusil, da nekdo, ki nosi Kenzova oblačila, nima pravice soditi nikogar. Nikoli več ni spregovorila z menoj.«

Jones pri svojem delu ne diskriminira. V nebo vzpenjajoče se skulpture še vedno z veseljem oblikuje tudi za konjske dirke v Ascotu in Kentuckyju, a njegovo ime v javnosti kljub temu še vedno največkrat povezujemo z modnimi hišami Christian Dior, Comme des Garçons, Azzedine Alaia in John Galliano. »Od nekdaj so me privlačili konceptualni umetniki. Z Leejem McQueenom se mi nikoli ni bilo treba boriti za besedo. Dobri oblikovalci niso ogroženi, če jim kaj predlagaš, z veseljem sprejmejo nove zamisli in jih s teboj pretresajo,« poudari.

Njegove klobuke izdelujejo v treh ateljejih. Večino naročil za lastne in Gallianove kolekcije je izvedenih pod izurjenimi prsti šivilj na Great Queen Streetu v Londonu, Diorjeve pa še vedno delajo v njihovih lastnih prostorih v Parizu. Za izdelavo oblikovalskega klobuka običajno porabijo dva dneva, Jones pa jih skicira vsak večer, preden zaspi. »Kjer koli na svetu sem, za to rabim le kos papirja in pisalo. Z varnostne razdalje ene noči se zjutraj vrnem k skicam in preverim, ali je med zamislimi tudi kaj uporabnega. Velikokrat je,« navdušeno pove.

Poklic klobučarja se mu ne zdi nič posebnega: »Če dobro pomislite, lahko kateri koli predmet postavite na glavo, ga pritrdite in postane klobuk. Tudi tale steklenica vode bi bila lahko konceptualna umetnost.« Četudi takšen pristop iz publike izvabi nekaj nasmeškov, bi se umetnin na glavah modelov kolekcije haute couture Christiana Diorja, ki so jih dva dneva pred pogovorom predstavili v Parizu, težko lotil vsak. Pernati poganjki, ki so se rojevali iz njihovih izklesanih pričesk, so se zdeli kot lahke poteze čopiča. »Johna Galliana so tokrat navdihovale risbe Diorjevega ilustratorja Renéja Gruauja. Izdelali smo več kot trideset prototipov klobukov, a smo jih spreminjali in popravljali še dan pred revijo, saj si je John zamislil, da želi še lahkotnejše linije. Modna revija je bitka s časom,« razloži.

Zamisel, da bi se poskusil tudi v oblikovanju oblačil, je opustil, ko je prvič sodeloval z Johnom Gallianom: »Ko sem ga med pripravo najine prve skupne revije opazoval v elementu, sem ugotovil, da ne bi mogel biti nikoli tako dober kot on, zato sem se nemudoma vdal.« Da naj ostane pri klobukih, ga je ves čas podpirala tudi tesna prijateljica Anna Piaggi, »ocufani kakadu«, kakor modni strokovnjaki imenujejo eklektični osebnostni slog legendarne modne urednice italijanskega Vogua. »Ko sva z Anno skupaj preživljala dan v Parizu in je po kosilu nastopil čas za večerjo, sem nama želel poklicati taksi in naju odpeljati v eno bližnjih restavracij. Anna je bila ogorčena, saj se je želela prej vrniti v hotel in preobleči. Nestrpno sem odvrnil, da je videti izvrstno, a mi je zabrusila, da njena podoba nima dovolj 'kulturne globine' za prehod iz dnevnega v večerni videz,« je povedal v krohotu.

McDowell je klobučarja odkrito izzval tudi zaradi razvpite ameriške otroške blogerke Tavi Gevinson, ki je na eni zadnjih Diorjevih revij z njegovim klobukom novinarjem zastirala pogled na pisto. »Joj, to se je zgodilo zato, ker sem se je želel čim prej znebiti,« pove. Blogerko so v njegov atelje dan pred revijo pripeljali svetovalci za odnose z javnostmi, ki so vztrajali, da se morata spoznati. Ker se je želel čim prej vrniti k delu, ona pa ni kazala znakov odhoda, je ugotovil, da se je bo lahko rešil le z darilom. Iz kupa neuporabljenih zamisli za klobuke je pograbil prvo pentljo, ki mu je prišla pod roke, jo pripel na podlago in ji jo podaril. Tavi mu je nemudoma zatrdila, da jo bo v zahvalo na glavo posadila že naslednji dan na Diorjevi reviji. Ker je otroška rast majhna, pentlja pa prevelika že za običajno manekenko, novinarka Grazie Paula Reed ni videla na pisto. Blogerji po vsem svetu so pograbili novico, Jonesa pa klicali na zagovor: »Na koncu smo se zgodbi prisrčno nasmejali.«

Na smeh mu vsekakor ni šlo, ko je Vivienne Westwood konec osemdesetih let z njim dokončno pretrgala vse vezi. Zaradi tvidaste krone, ki je iz njegovega klobučarskega ateljeja na modno revijo prispela z všitkom znamke Stephen Jones, je ponorela in kričala: »Odstranite te preklete reči z mojih klobukov!« Sodelovanja je bilo nepreklicno konec. Še leta kasneje, ko so v britanskem muzeju oblikovanja Viktorija in Albert pripravljali pregledno razstavo njenega dela in so želeli ob razstavljeni kroni zapisati, da je Jonesova, je zagrozila, da bo prej preklicala sodelovanje na razstavi, kot dopustila uporabo ploščice z njegovim imenom.

Na srečo ga imajo sorodniki resnične nosilke kraljeve krone veliko raje. Imena članov kraljičine družine se na seznamu strank bleščijo kot dragoceni safirji, prek kneginj in princev do princese Diane. Na tiha prigovarjanja, naj že vendar razkrije, ali bo Kate Middleton na aprilski poroki s princem Williamom poročno obleko nadgradila z njegovim klobukom, je nagajivo odvrnil: »Brez komentarja.« Četudi je klobučar pred londonsko množico odvrgel večino svojega perja, ga nekaj vztrajno hrani zase – za nov klobuk.