Hkrati je na Coppolo pritiskal mladi producent Al Ruddy. Studio Paramount Pictures, ki ga je finančni konglomerat Gulf & Western leta 1966 kupil za borih 600.000 dolarjev, si je že leto dni lastil snemalne pravice za knjigo Maria Puza Boter, ki je tačas postala velika uspešnica.
O ničemer se niso strinjali. Oni so si Michaela Corleoneja predstavljali v podobi Roberta Redforda, zanj je bil idealen takrat neznani, 20-letni Al Pacino, ki je imel za sabo šele tri vloge in je bil tako majhen, da so mu paramountovci posmehljivo rekli pritlikavec. Povrh je bil videti preveč italijanski.
Pogajanja za vsako vlogo posebej
Pogajal se je malodane za vsako vlogo posebej. Ko se je razširila novica, da bodo snemali film, so vsi hoteli biti v njem, najsi so imeli igralske izkušnje ali ne. Zanje je bilo odločilno to, da poznajo delovanje mafije. Zadolženi hazarderski pisatelj Mario Puzo o njej ni vedel nič, ko se je lotil pisanja romana, a je vpogled vanjo dobili v Las Vegasu, tedanji mafijski meki, kjer je združeval prijetno s koristnim – hazardiral je in raziskoval.
Avtentični mafijci v filmu
Podali so se v boj. Javno so množično protestirali, zasebno grozili. Producenta Ala Ruddyja so zasledovali in na njegov avto opozorilno streljali, vodji produkcije Paramounta Bobu Evansu so sporočili, naj ga skrbi za življenji žene Ali MacGraw in njunega sina. Zgradbo v New Yorku, v kateri je imel Gulf & Wester svoj sedež, so zaradi obvestil o podtaknjeni bombi spraznili vsaj dvakrat.
New York je bil še ena Coppolova zmaga. Ko so vodilni Paramounta literarno dogajanje iz štiridesetih let prejšnjega stoletja premaknili v sodobnost, da ne bi zapravljali denarja za kulise, se ni upiral, ko so film hoteli posneti drugje, le v predragem New Yorku ne, je odločno nasprotoval – hoče avtentičnost in to lahko najde le v newyorškem predelu, imenovanem Mala Italija.
Producent Al Ruddy je naposled spoznal, da brez sodelovanja ne bo šlo. Vodjo Lige za zaščito človekovih pravic ameriških Italijanov je povabil, naj prebere scenarij in se sam prepriča, da v njem ne nastopajo le sprijeni Italijani, temveč tudi Židje in Irci.
Zavezništvo med mafijo in Hollywoodom
Naslednji dan je Ruddy Colombu vrnil obisk, misleč, da bosta o sklenitvi premirja obvestila le skupinico ljudi. Znašel se je na množični tiskovni konferenci, na kateri je Colombo sporočil, da so zgladili nesporazume in zaradi posredovanja lige besede mafija v filmu ne bo slišati.
Na sceno je znova stopil Francis Ford Coppola. Ruddyja so vzeli nazaj, vendar z grožnjo, da ga bo predsednik konglomerata lastnoročno zadavil, če še kdaj spregovori z novinarji. Začeli so snemati. In odpustili Coppolo. Po mnenju vodilnih Paramounta so bili prvi posnetki tako temni, da sploh niso videli, kaj se v prizorih dogaja, predvsem pa preveč drugačni od vsega, kar so poznali dotlej. Tudi pri Coppoli so si premislili in mu še naprej nasprotovali pri vsem, pri čemer mu je le bilo mogoče nasprotovati.
Ko je Boter pred štiridesetimi leti naposled le prišel v kinematografe, Coppola do njega ni imel nobenega odnosa več. Ni verjel v njegov uspeh, a tudi tega ni pričakoval, da ga bo posvojila mafija, ki je v dnevih snemanja na ulicah New Yorka bíla resnično mafijsko vojno, z resničnim streljanjem in umori. Ni je hotel romantizirati, a je vendarle naredil film, ki je v šestih mesecih zaslužil več kakor V vrtincu v tridesetih letih in pri katerem občinstvo sočustvuje z ljudmi, ki ubijajo druge ljudi.