Tiskane izdaje
Mala morska deklica, vsaj tista, ki v podobi kiparske skulpture iz brona sedi na granitnem kamnu ob pomolu Langelinie v pristanišču glavnega mesta Danske, Københavna, in gleda proti mestu, bo letos 23. avgusta praznovala stoti rojstni dan. To je namreč dan, ko so kip, ki je kasneje postal simbol mesta, dali postaviti na kamen v morju malo stran od obale.
Tri četrtine vseh turistov, ki obiščejo dansko glavno mesto, se sprehodi tudi do pomola Langelinie, da bi videli znamenito bronasto skulpturo lepotice z ribjim repom. Meščani jo imenujejo prva dama Københavna in to priznanje je mišljeno dobesedno. København je sicer zelo lepo in zanimivo mesto, prijetnejše od drugih skandinavskih prestolnic, vendar mu manjka »znamenitosti«, ki bi privabljale turiste. Bronasta sirena pritegne v mesto več kot milijon turistov na leto in je prva blagovna znamka ter osrednji magnet za obisk mesta.
Kip sedeče deklice meri v višino meter in 25 centimetrov in tehta 175 kilogramov. Je delo kiparja Edvarda Eriksena, naročil pa ga je Carl Jacobsen, sin ustanovitelja znamenite danske pivovarne Carlsberg. V začetku 20. stoletja je bil namreč trend, da so na javna mesta v prestolnicah postavljali kipe pomembnih mož, vojskovodij, pesnikov in pisateljev. Mala morska deklica sicer nekoliko odstopa od tega uveljavljenega vzorca, seveda pa je kip posvečen danskemu pravljičarju in pesniku Hansu Christianu Andersenu ter njegovi nepozabni zgodbi o morski deklici, ki jo življenje pahne v nesrečno ljubezen.
Andersen je pri pisanju bržčas izhajal iz lastnega življenja, saj se je tudi sam pri sedemnajstih nesrečno zaljubil. Očitno so bile bolečine srca v njegovem primeru zelo hude, saj se nikoli ni poročil, ni si ustvaril družine in tudi ne lastnega doma. Bil je samoten mož in sosedje so ga zaradi visoke in suhe postave imenovali orangutan. Večino časa pa je kasneje, ko je zaslovel, preživel pri svojih bogatih pokroviteljih. Leta 1909 si je pivovar Carlsberg v danskem kraljevem gledališču v Københavnu ogledal baletno predstavo Mala morska deklica, v kateri ga je s svojo podobo in plesom očarala primabalerina Ellen Price.
Bil je tako prevzet, da jo je prosil, ali bi bila pripravljena pozirati za kip male morske deklice, ki bi ga kot bogati industrialec rad podaril mestu. Ellen se je načeloma strinjala, vendar ni bila pripravljena pozirati gola, kot bi morska deklica morala biti, kajti predvideno je bilo, da bo kip stal na javnem mestu v pristanišču. Nazadnje so se dogovorili, da bo balerina pozirala samo za glavo, medtem ko je telo kipu posodila kiparjeva žena Eline. Kip, ki predstavlja dekle s človeškim telesom in ribjim repom, je tudi umetniško nekakšen hibrid oziroma dvoživka. Nenavaden zaplet s poziranjem je tako nehote prispeval, da je kiparju uspelo ujeti pristno dvojno naravo Andersenove literarne junakinje.
V stotih letih se je s kipom dogajalo marsikaj; bronasta sirena je večkrat občutila gnev sicer v mednarodni zavesti kultiviranega danskega naroda. Večkrat so jo polili z barvo, leta 2007 celo dvakrat, ji leta 1984 odrezali desno roko (dva dni po dogodku sta dva moška roko prinesla nazaj), dvajset let prej, leta 1964, so ji odrezali celo glavo in jo je bilo treba nadomestiti z novo, pred desetimi leti jo je eksploziv odtrgal s podstavka, da se je zvrnila v morje, razstrelivo pa je pustilo luknje na njenem zapestju in v kolenu.
Šestega januarja 1998 so jo spet obglavili; krivca za dejanje niso našli, se je pa odrezana glava kasneje anonimno pojavila na bližnji televizijski postaji. Leta 2006 so jo »okrasili« z napisom 8. marec in polili z zeleno barvo, kar naj bi bilo povezano s proslavljanjem mednarodnega dneva žensk. Leta 2004 so jo ogrnili v burko, kar je izražalo protest proti vključitvi Turčije v Evropsko unijo; izgred se je ponovil leta 2007.
Mala morska deklica je preveč pretrpela zaradi ljubezni, da bi ji moglo priti kaj do živega. Vsakič so jo popravili in uredili, tako da je danes, po stotih letih, videti, kot bi se nič ne zgodilo. Leta 2010 so jo poslali na počitnice, od aprila do novembra je predstavljala glavno atrakcijo danskega paviljona na svetovni razstavi Expo v Šanghaju na Kitajskem in bila vsaj šest mesecev na varnem.
Zaradi kopiranja je bilo vloženih tudi nekaj tožb, kajti kiparjeva družina ima vse do leta 2029, ko bo minilo 70 let od kiparjeve smrti, izključno pravico do reproduciranja kipa in vsaka replika bi morala biti zakonita. Po pisanju nemške revije Der Spiegel naj bi bil kip tako ali tako kopija, kajti kiparjeva družina naj bi original skrivala (na svetu je sicer 13 nepoškodovanih kopij).
Zgodbo o mali morski deklici je Andersen zapisal leta 1837. Na svoj 16. rojstni dan si sme najmlajša princesa med morskimi deklicami končno ogledati svet nad morjem. Zagleda veliko ladjo, na kateri prelepi mladenič prav tako proslavlja 16. rojstni dan. Ko nevihta ladjo razbije, ga morska deklica reši in pripelje na obalo. Pripravljena je storiti vse, da bi bila s princem, četudi to pomeni, da se mora v zameno za noge odpovedati svojemu čudovitemu glasu.
»Obiskati moram lepo princeso, moji starši tako zahtevajo, vendar me ne bodo mogli prisiliti, da jo pripeljem domov kot nevesto. Ne bom je mogel ljubiti,« pripoveduje princ. Kljub svojim sanjam in žrtvovanju mali morski deklici ne uspe dobiti svojega princa; ta se poroči z drugo lepotico, kot se to tolikokrat zgodi v resničnem življenju, nesrečna deklica pa se spremeni v morsko peno.
Za Andersenove pravljice, za katere je danes znano, da jih je večina preveč kompleksnih, da bi bile pisane za otroke, velja, da niso izmišljene sanje, ampak prepesnjena podoba resničnosti, kot v spremni besedi k Pravljicam (zbirka Veliki pravljičarji, MK, 1998) piše Polonca Kovač: »V teh pravljicah tiči ves svet v svoji raznolikosti – vesel in poetičen, tragičen in malenkosten, strpen in škodoželjen in ves prekipevajoč kot življenje samo.«
