Svež koncept lepote

Shu Uemura je bil nekakšen japonski Max Factor. Maximilian Faktorowicz, poljski Jud, bolj znan z okrajšanim imenom, se je po preselitvi v Los Angeles leta 1904 tamkaj poskušal uveljaviti kot proizvajalec lasulj in ličil za gledališke igralce v vznikajoči filmski industriji.

Tudi Uemura (1928) si je v otroštvu 
želel biti igralec, vendar mu je to preprečila huda bolezen, ki ga je za več let prikovala na posteljo. Pozneje si je v iskanju približka izpolnitve sanj zastavil cilj postati vizažist filmskih igralcev. Leta 1935 se je vpisal na kozmetično šolo v Tokiu, kot edini moški med 130 dijakinjami, kar je bilo v družbi, kjer je vse strogo podrejeno togi tradiciji in nenapisanim pravilom, šokantno. Toda prav zaradi kršenja družbenih norm je postal najslavnejši azijski umetnik ličenja.

Prve praktične izkušnje z ličenjem za film je pridobil na snemanju hollywoodske produkcije Joe Butterfly leta 1957, ki so jo deloma posneli na Japonskem. Za pomočnika glavnega vizažista ga je izbrala produkcijska ekipa filma po preizkusu znanja med dijaki šole. Kmalu zatem se je Uemura preselil v Hollywood, da bi se prebil v mednarodno elito mojstrov ličenja. Kot številnim zvezdnikom mu je veliki met uspel po naključju. Med snemanjem filma My Geisha leta 1962 je glavni vizažist zbolel in nadomestiti ga je moral vajenec Uemura. S preobrazbo ameriške igralke Shirley MacLaine v gejšo je požel kritiško navdušenje in hitro je postal eden najbolj priljubljenih hollywoodskih vizažistov. Najbolj ga je oboževal Frank Sinatra, ki mu je nekoč za rojstni dan podaril škatlico ličil z vgraviranim posvetilom Shu shu baby.

Toda ženske so bile Uemurovo glavno občinstvo. Leta 1965 se je vrnil na Japonsko in odprl akademijo za vizažiste, kjer je poučeval tehnike ličenja po vzoru ličenja v hollywoodskih filmih. V domovino je prinesel tudi številne kozmetične izdelke, ki jih Japonke niso poznale, in jih delil med svoje študente. Leta 1967 je pod pritiskom naraščajočega povpraševanja po teh izdelkih ustanovil kozmetično podjetje Japan Makeup. Sprva je prek njega uvažal ameriška ličila in kozmetične izdelke. Med njimi je bil tudi odstranjevalec ličil na oljni osnovi, na podlagi katerega je Uemura izdelal svoj prvi kozmetični proizvod Unmask. Oljni odstranjevalec ličil je kožo očistil bolje od mila in jo povrhu navlažil. Izdelek je na Japonskem priljubljen še danes.

Leta 1968 se je Uemuri priklonila tudi kozmetična industrija. Po vzoru modnih oblikovalcev je namreč ustvaril prvo kolekcijo ličil, Flaggy. V njej je sprostil vso svojo umetniško nadarjenost, jo osvobodil klasičnih pravil ličenja in to povzdignil na raven umetnosti. Leta 1971 je ustanovil družbo JM Laboratories in pospešil proizvodnjo lastnih ličil, leta 1975 pa še združenje japonskih umetnikov ličenja. Njegova slava je le še strmoglavo narasla po seriji modnih revij ličil po Japonskem, namenjenih izbrancem iz kozmetičnega posla in industrije.

Leta 1982 je ime podjetja spremenil v Shu Uemura Cosmetics in v mondeni tokijski četrti Omotesando odprl prvi butik v slogu umetniške galerije. V njem so potrošniki lahko prvič sami preizkušali ličila, preden so jih kupili. Leta 1986 je po njegovem vzoru odprl še butik v Parizu, ki so mu mestne oblasti podelile nagrado za najlepšo trgovino v šestem okrožju. V 80. letih je podjetje za svojo rast uspešno izkoriščalo prednosti cvetočega japonskega gospodarstva in lakoto Japoncev po zahodnih dobrinah. Sčasoma je Uemura linijo dopolnil z novimi izdelki, od negovalne kozmetike, izdelkov za nego las do parfumov. Znamka se je utrdila kot vodilna na japonskem in mednarodnem trgu kozmetičnih izdelkov. Slovela je po uporabi najnovejših tehnologij pri vnašanju naravnih izvlečkov v kozmetične izdelke, inovacijah pri ličilih in negovalni kozmetiki ter domiselnem oblikovanju embalaže in prodajnih mest.

Izdelki temeljijo na Uemurovi holistični filozofiji, da lepota prihaja od znotraj, zato je za ustvarjanje zdravega videza s pomočjo ličil najprej treba uporabiti kakovostno negovalno kozmetiko. Med drugim jih je mogoče kupiti v Parizu, New Yorku, Londonu in Hongkongu, njihova letna prodaja pa dosega okoli sto milijonov ameriških dolarjev.

Čeprav je naravni izvor temeljno izhodišče trženjskega spleta znamke (veliko izdelkov vsebuje globokomorsko vodo in aktivne sestavine azijskih rastlin, ki pospešujejo metabolizem kože), se je Uemura dobro zavedal ženske lišpavosti in nečimrnosti. Izdelki, kot so klešče za uvijanje trepalnic, čopiči za ličenje in pripomočki za oblikovanje obrvi, so med najbolje prodajanimi. Prav tako so vroče blago umetne trepalnice različnih dolžin, debelin, materialov, barv in oblik – nekatere so posute s kristali – iz linije Tokyo Eyelash bar. Zgolj za pripomočke in ličila za predel okoli oči je leta 2004 Uemura v Tokiu odprl butik Tokyo Eyelash bar, v katerem lahko potrošnice s pomočjo prodajalcev vizažistov po mili volji eksperimentirajo z umetnimi trepalnicami, maskarami in senčili.

S svežim konceptom lepote se je Uemura pridružil generaciji japonskih umetnikov, ki so s svojim ustvarjalnim slogom, močno zaznamovanim z japonsko tradicijo, uveljavili Japonsko na oblikovalskem in modnem zemljevidu sveta. Njegova sodobnika, modna oblikovalca Issey Miyake in Kenzo Takada sta nadaljevala stoletno japonsko tradicijo, v kateri so moški arbitri ženske lepote. Uemura je k sodelovanju pri oblikovanju vizualne podobe količinsko omejenih kolekcij ličil redno vabil japonske umetnike. V dveh takšnih navezah sta nastali kolekcija senčil in njihovih odstranjevalcev, potiskanih s podobami iz mang, in kolekcija senčil v škatlicah z motivi, znanimi s poslikanih lesenih žigov.

Leta 2003 je Uemura za neznano, toda nedvomno astronomsko vsoto prodal nadzorni delež delnic v podjetju francoskemu kozmetičnemu velikanu L'Orealu, vendar je ostal vodilna kreativna sila znamke. Nekateri izdelki so v posameznih krogih že davno postali kultni. Med njimi so recimo klešče za vihanje trepalnic, omenjene v filmu Hudičevka v Pradi. Uemura je slovel tudi po tem, da je dvakrat na leto izbranemu občinstvu v Tokiu, Londonu in včasih New Yorku prikazoval najnovejše tehnike ličenja iz kolekcij svoje znamke. Umrl je 29. decembra 2007 za posledicami pljučnice. Toda njegov duh ostaja v fantastičnih ličilih. »Dobrodošli v moj studio, vi ste umetnik, uživajte v igranju s svojimi čuti,« nam sporoča prek njih.