Tiskane izdaje
Vladimir Nabokov je imel v rokah prav blackwinga, ko je spomladi 1960 v vili v kanjonu Mandeville svoj roman Lolita spreminjal v scenarij za Stanleyja Kubricka. Pisal je v štiriurnih izmenah, zleknjen v vrtni počivalnik, med vrtnicami in pticami oponašalkami, kakor je pozneje opisoval okoliščine delovnega procesa, ter uporabljal liste črtastega papirja in svinčnik blackwing, s katerim je lahko pisal in brisal scene, kot si jih je zamislil zjutraj. Med nastajanjem scenarija, ki je končal na več kot tisoč straneh, je postal svinčnik njegov najbolj zaupanja vreden sodelavec, kot se je v delovnik ruskega pisatelja vživljal Seth Abramovitch v članku z naslovom: Zakaj je Hollywood obseden s tem svinčnikom?
Ameriški pisatelj Truman Capote je škatlice blackwingov hranil v nočni omarici, skladatelj Stephen Sondheim je ustvarjal samo z njimi, glasbenik Quincy Jones je imel enega venomer v žepu pod površnikom. In tudi John Steinbeck je – kljub prej opisani pisateljski krizi – v znamenitem svinčniku takoj prepoznal zaveznika: »Našel sem nov svinčnik – je najboljši, kar sem jih kadar koli imel!« (Za roman Vzhodno od raja jih je menda porabil več kot 300.) To je bila tudi najboljša reklama blackwinga 602, čeravno se je oglaševal z motom, ki so mu najbolj zvesti uporabniki vseskozi prikimavali: Le pol pritiska in trikrat toliko hitrosti.
Miki in Dolgoušček
Z blackwingom so nastali risani junaki, med katerimi sta miška Miki in zajček Dolgoušček. Ollie Johnston, ki je upodobil Bambija in vrsto drugih kultnih animiranih likov, je imel svojega prvega blackwinga (oziroma kar je ostalo od njega) prilepljenega na okno studia, Shamusa Culhana, ki je narisal epizodo »hej-ho« v Sneguljčici in sedmih palčkih, so baje pokopali z blackwingom v roki ... »Animatorji imamo različne tradicije in blackwing je kult sam po sebi,« je obsesijo pojasnil Tom Sito, eden izmed pobudnikov Disneyjevega oživljanja v obliki Male morske deklice, Lepotice in zveri ter Levjega kralja. Svinčnik se je prebil celo v sodobne televizijske serije: režiser ameriške televizijske serije Oglaševalci Tim Hunter je takole opisal »svoje« glavne junake: »Vedno sem si predstavljal, da bi ti ljudje uporabljali blackwinge.«
V čem je skrivnost blackwinga 602? Glavni razlog, da je postal tako rekoč fetiš, je najbrž sloves, ki se je razširil med literarno eminenco. Tisti, ki se bolj zataknejo v tehnikalije, pa pravijo, da je skrivnost v mehki konici, ki je vsebovala vosek, posebni radirki in cedrovini, iz katere je bil narejen. Izdelovati so ga začeli leta 1928 v tovarni pisal Eberhard Faber. Proizvodnjo je sredi osemdesetih let odkupil ameriški Faber-Castell, v devetdesetih pa je ta postal del korporacije Sanford. Ves ta čas so blackwingi ostajali del proizvodnje, čeravno so jih naredil malo, stroški pa so bili visoki. Izdelovali so jih namreč na starem stroju, in ko se je ta leta 1998 pokvaril, se je v zgodbi blackwinga 602 zapisal »konec«.
Uradno pojasnilo se je glasilo, da starega stroja ni več mogoče popraviti, kar seveda ni nikakor zadovoljilo največjih oboževalcev. Leta 2004 se je zbiratelj svinčnikov Doug Martin lotil raziskovanja, kaj je v resnici razlog za prekinitev proizvodnje. Šel je v tovarno in vprašal, čemu tako nesmotrna odločitev, ko pa je svinčnik vendarle tako oboževan. Že res, da se je stroj pokvaril, a to se mu je zgodilo, še preden je prešel v roke zadnjega lastnika, je zapisal v besedilu Blackwing 602 – Zadnje poglavje. Toda v zadnjih letih so izdelali le po 1100 ducatov na leto, kolikor je sicer proizvodnja svinčnikov v eni sami uri, zato je odločitev temeljila na povsem ekonomski logiki.
Občutki tesnobe
Konec je torej vse prej kot romantičen, daleč od vznesenosti, kakšno so doživljala velika peresa, ko so odkrila blackwing 602, predvsem pa daleč od stresa, kakršen jih je doletel, ko so se počasi začela zavedati, da so zaloge črnega svinčnika s pravokotno radirko usahljive. Ko je Tim Hodge, ki je upodabljal risana junaka Toma in Jerryja pri Cartoon Network, sredi 90. let ugotovil, da blackwingov kmalu ne bo več, so se mu zamajala tla pod nogami. »Šel sem k uslužbenki, ki skrbi za dobavo pisarniškega materiala, in jo prosil za novo zalogo blackwingov. Odgovorila mi je: 'Ah, teh pa ne delajo več.' Zagrabila me je panika. Nekaj končičev sem še imel v predalniku. Začel sem jih zbirati kot cigaretne ogorke za zadnji vdih cigaretnega dima,« je podoživljal trenutke tesnobe.
Pisatelj napetih romanov Joseph Finder in skladatelj Stephen Sondheim sta samega Eberharda Fabra poskušala prepričati, naj nadaljuje proizvodnjo ali vsaj zastavi dobro besedo pri novem lastniku. Proizvajalec je nonšalantno odgovoril, da imajo druge povsem primerljive svinčnike, oboževalci, prepričani o nasprotnem, so začeli delati zaloge, cene primerkov, ki so jih na začetku proizvodnje prodajali za 50 centov, so se na spletu dvigovale do stotin dolarjev za ducat. Originalna škatlica je tako stala tudi po dva tisoč dolarjev. Priložnost je prepoznala kalifornijska družba Cedar Pencil Company in oktobra 2010 izdelala posebno izdajo Palomino Blackwing. Ta si vseh zmogljivosti predhodnika niti ni drznil lastiti, zato se je oglaševal z motom Pol pritiska, dvakratna hitrost. Poznavalci so ga sprejeli kot vsako ponovitev: tisti bolj puristični so seveda zadržani in ostajajo zvesti izvirniku, drugi pravijo, da je »boljši od ipada«.
Sondheim, ki ima danes 83 let in v tem času pripravlja Disneyjevo različico svojega muzikala Into the Woods, obljublja, da mu bo dodal dve pesmi, ki bosta posvečeni »mojemu zaupanja vrednemu blackwingu«. •
