Trideset let lepote

Švicarski fotograf Michel Comte se je vedno počutil domačega med slavnimi, saj je vnuk pionirja švicarskega letalstva Alfreda Comta. Sam je izbral manj zvezdniško poklicno pot restavratorja, a ga je Karl Lagerfeld, ko se je zagledal v njegove fotografije Ungarove kampanje, potegnil v modni svet. Leta 1979 se je zaradi fotografiranja kampanje za modno hišo Chloe preselil v Pariz. Delo za ameriško Vogue ga je leta 1981 popeljalo v New York, pozneje pa se je udomačil v Los Angelesu, kjer biva še danes.

V več kot 30 letih je s svojim objektivom ovekovečil skoraj vse, ki kaj veljajo v svetu šovbiznisa. Začel je skoraj pri vrhu. Prva zvezda, ki jo je fotografiral, je bila Sofia Loren. »S svojo naravnostjo in veseljem do življenja mi je močno olajšala nalogo. To me je zaznamovalo,« je Comte povedal v intervjuju za Der Standard. 

V trenutek večnosti je zamrznil filmske zvezde, supermodele, športnike, politike, umetnike, velikane džeza in druge glasbenike, a z enakim spoštovanjem tudi brezimne, katerih usode so zaznamovale vojne in nemiri. Fotografska razstava, ki bo od 17. oktobra do 16. februarja prihodnje leto na ogled v muzeju Kunst Haus na Dunaju, prinaša najbolj celovit pregled Comtovega opusa doslej in tudi vpogled v proces nastajanja fotografij.

Razdeljena je na tri dele. Prvi prikazuje portrete slavnih, modne fotografije, fotografije iz oglaševalskih kampanj in akte, ki jih je posnel v 80. in 90. letih. Drugi del razkriva fotografiranje za oglaševalske kampanje; Comte je med drugim delal za Armani, Dolce & Gabbana, Nike, Lancome, Revlon, Ferrari, Jaguar in Mercedes Benz. Ta del zajema tudi neobjavljen material, tisoče kontaktnih fotografij iz njegovega arhiva, ki ponazarjajo, kako se išče najboljša kompozicija fotografije in kaj se s fotografijo, ki je bila izbrana za objavo, dogaja v postprodukciji. V tretjem delu razstave so fotografije, ki jih je Comte posnel za humanitarne organizacije Mednarodni Rdeči križ, Terre des Homes in lastno organizacijo Michel Comte Water Foundation, v okviru katere si prizadeva, da bi imelo več revnih dostop do pitne vode.

Nekatere dokumentarne fotografije so izjemno močne, tako profesionalno kot simbolno. S črno-bele razglednice se avtorju nagajivo smejita dečka s plaže na Haitiju, le da prizor ni običajen plažni, temveč en deček drugemu v glavo meri pištolo. Zakaj bi se v vojni igral s plastično, če imaš pravo pištolo? Na drugi fotografiji s popolno diagonalno kompozicijo ženski, popolnoma oviti v črni burki, hodita proti vetru po kamniti pokrajini, med njima pa negotovo stopiclja deček v beli srajci.

A še veliko bolj kot fotografije iz Afganistana, Iraka, Somalije, Ruande, Kambodže, Tibeta in Bosne so se v kolektivni spomin zarisali portreti in akti slavnih, ki jih je Comte posnel kot sodelavec revij Vogue, Vanity Fair, Interview, Stern, GQ in Esquire. Čeprav so skrbno načrtovani, so slavni na njih videti glamurozni in hkrati spontani. Takšne portrete lahko fotograf posname le, če med njim in subjektom vladata tiho razumevanje in vzajemno spoštovanje.

Tega Comte dosega s študioznim poglabljanjem v delo in osebnost znane osebe, ki jo je dobil nalogo portretirati. Hillary Clinton je spremljal na več potovanjih, v letalu Air Force One in Beli hiši, preden je naredil ključno fotografijo. »Ko se oseba, ki jo fotografiram, v moji bližini počuti dobro, nastane dobra fotografija. Zadovoljen obraz odseva dušo,« meni Comte. Zvezde je znal zmehčati tudi tako, da jih je namesto v neosebnem ozračju fotografskega studia posnel pri sebi doma, v sobi številka 152 pariškega hotela Ritz, kjer je živel nekaj let.

Posebno pozornost že od začetka fotografske kariere namenja ženskam. Prikazuje jih v vsej kompleksnosti njihove narave: kot glamurozne in intimne, močne in ranljive. Na številnih fotografijah vzbujajo vtis hladne rezerviranosti – dobro ga ponazarja profilni portret Naomi Campbell z belo lasuljo in cigareto z ustnikom med zobmi –, z drugih oddajajo toplino, samozavest in življenjsko radost.

Nekatere osebnosti si v spomin najprej nezavedno prikličemo prav v Comtovi upodobitvi. K značaju Tine Turner se najbolj podaja fotografija, ki jo je posnel za Vanity Fair leta 1993: v kratki obleki, ki razgalja mišičaste, a vseeno lepe noge, z neukročenimi lasmi in rokami ter usti, razprtimi v levje rjovenje. Jeremy Irons je vzvišen dandi z monoklom in cigareto, ki mu nonšalantno visi iz ust. Obraz Demi Moore, moker od solza, je videti kot duh, s kratko pričesko, v razpetih usnjenih hlačah in tetovažo na napetem bicepsu pa se igralka prelevi v prepotentnega mladca.

Sophia Loren je pri skoraj osemdesetih še vedno diva, ki je videti izvrstno v večerni obleki z globokim dekoltejem in dragulji okoli vratu, Iggy Pop je s temno namazanimi vekami, v kratkem puloverju in oprijetih svetlečih hlačah ter žilavo roko, ki sega proti mednožju, najboljša karikatura samega sebe. Violinistka Vanessa Mae bo vedno v spominu ostala nedolžno nasmejana deklica v nedrčku brez vsebine in z lasmi, spletenimi v navihani kitki, Helena Christensen pa eksotična mačka s sivo-zelenimi očmi in čutno vlažno kožo na obrazu.

Isabella Rossellini se v zebrastem dežnem plašču, izpod katerega kuka črn nedrček – oglas je iz kampanje za Dolce & Gabbano –, nasmiha kot diva, Geraldine Chaplin je ženska različica svojega očeta. Comtovi »akti pa so videti kot erotično nabite metaforične podobe ženske v obdobju sprememb«. Ne nujno najslavnejši, vendar nedvomno najdražji je portret Carle Bruni, ki ga je posnel za Playboyevo kampanjo za varnejšo spolnost. Na dražbi leta 2008 je bil prodan za dobrih 90.000 ameriških dolarjev.

Zadnja leta Comta modna fotografija ne veseli več tako zelo. »Prva kampanja je bila za Chloe, to je bilo leta 1979. Moj naročnik je bil Karl Lagerfeld, ki sem ga spoznal na večerji. Ko sem delal kampanjo, je bilo samoumevno, da je bil poleg na snemanju. Tudi ko sem pozneje delal kampanje za Valentina in Dolce & Gabbano, so oblikovalci sodelovali. Danes so kreacije ločene od umetniških direktorjev. Raje se ukvarjam z drugimi projekti,« je povedal za Der Standard. Intenzivneje se je posvetil filmski fotografiji in snemanju. Podpisal se je kot sorežiser in soscenarist filma The Girl from Nagasaki, multimedijske sodobne različice Puccinijeve opere Madame Butterfly, ki bo v ameriške kinematografe prišel še letos.