Tiskane izdaje
Te dni je Flik Flak upihnil 30 svečk in – kako zelo pričakovano – obletnico proslavil z novo rojstnodnevno kolekcijo, ki se razteza kar na 18 različnih kosov. S tem je vnovič dokazal, da se za zvonkim imenom (tako kot za Swatchem) tudi po treh desetletjih skriva velika tovarna kreativnosti, ki barve, motive in vzorce kombinira z visokimi obrati.
Flik Flak se je rodil leta 1987 v Bielu v Švici, njegovo švicarsko poreklo (izdelano v eni največji tovarni Swatch Groupa ETA v Grenchenu) pa je v današnji globalizirani poplavi cenenih in zdravju potencialno škodljivih uric z Daljnega vzhoda predvsem ena njegovih največjih konkurenčnih prednosti. Flik Flak je bila, kot se hvalijo, prva ura, s katero so najmlajše – z jasno zapisanimi urami, minutami in z vsemi označenimi sekundami v barvnih kontrastih – učili branja časa, zagotovo pa je še danes edina linija otroških ur Swatch Groupa. A če Flik Flak razstavimo na enakopravni polovici, uzremo dva možička, bratca in sestrico, ki kot kazalca živita na radoživih drobnih številčnicah.
Bratec in sestrica Flik in Flak
Flik ima kot tipičen starejši brat rad nogomet in deskanje na snegu, rad pleše na hiphop, bere detektivske zgodbe, hlasta pico, ljubi pse, slone in akcijske filme, v katerih dirkajo z avtomobili. Njegovi najljubši barvi sta modra in bela. Kaj pa Flak? Ona ljubi ponije in pravljice, v katerih se skupaj podijo samorogi in mali medvedki. Pozna vse zadnje pop hite in najraje gleda risanke. Uživa v baletu, tenisu in drsanju. Če bi bilo po njeno, bi ob pol enih, ko se konča šola, vsak dan deževali špageti, pol ure zatem pa snežil sladoled. Njene najljubše barve so rdeča, rožnata in rumena. A kljub temu da imata zelo različne konjičke in zanimanja, ju družijo sekunde, minute in ure, ki se jima zdijo nadvse vznemirljive. Še raje pomagata drugim, da znajo čas odčitati pravilno. Sta nerazdružljiva, skupaj pa sta nepremagljiva. Flik ima s svojimi dolgimi modrimi nogami za nalogo kazanje minut; korak naredi vsakih 60 sekund. Ko naredi krog po celi številčnici, mine ena ura. Potem je na vrsti Flak, ki skoči naprej, da bi jo pokazala. Flik ji tega ne zameri, saj kot zgledno vzgojen fant ve, da imajo dame prednost, se glasi (nadvse dovršena) pravljica z domače spletne strani, ki celostno zaokroža imidž znamke in jo primerno tudi oglaševalsko podpira.
Prav dovršeno celostno oglaševanje je skupaj z drznim videzom najbolj pripomoglo k eni največjih, če ne celo največji revoluciji v švicarski urarski industriji – fenomenu Swatch. Navdušence in zbiratelje je s svojimi začetki vnovič vznemiril pred letom dni in pol, ko so pri ugledni dražbeni hiši Sotheby's v Ženevi v prodajo ponudili zbirko okoli 4000 kosov – med njimi 1000 ur in več sto prototipov, skic in risb – prvotnih oblikovalcev Marlyse Schmid in Bernarda Müllerja, ki sta bila s tedanjim izvršnim direktorjem Ernstom Thomkejem, tržnikom Franzem Sprecherjem in inženirjema Jacquesom Müllerjem in Elmarjem Mockom del skrivnega razvojnega tima, ki je od oktobra 1981 snoval Swatch. To je bil začetek resnično revolucionarnega (potrošniškega in modnega) gibanja, ki za bruhanje novosti še danes izkorišča vsako najmanjšo priložnost; naj bo to valentinovo, materinski dan ali vstop v kitajsko novo leto.
K Swatchevemu rojstvu je najbolj pripomogla velika kriza v švicarski urarski industriji, ki je začela svoj pohod že v 70. letih. Tedaj so zapestja vse bolj neustavljivo osvajali Japonci s Seikom in Citizenom na čelu, poceni kvarčne in digitalne ure pa so odžirale posel Švicarjem, ki so še vedno sledili tradiciji mehanskih ur. V začetku 80. let sta se tudi največja švicarska proizvajalca SSIH in ASUAG, ki sta se v svojem portfelju ponašala z lepim številom slavnih švicarskih znamk, znašla pred bankrotom. To je dodobra izkoristil Nicolas G. Hayek, v tistem času izvršni direktor svetovalnega podjetja Hayek Engineering, ki so ga angažirale banke upnice. Namesto prodaje je v svojem načrtu predvidel združitev obeh podjetij, naposled pa je odkupil večinski delež združenega podjetja SMH (Société Suisse de Microélectronique et d’Horlogerie, ki se je leta 1998 preimenovalo v Swatch Group). Že leta 1983 je predstavil tudi učinkovit odgovor na nove čase – poceni »druge« ure (second watch = Swatch, S tudi kot Švica oziroma Switzerland). To niso bili več kosi nakita, ampak modni dodatki, zaradi katerih so kupci dobili nove potrošniške želje in posvojili prepričanje, da jim ena ura vsekakor ne zadostuje.
Na kvarčno krizo kvarčni odgovor
Swatchev tim je na tako imenovano kvarčno krizo odgovoril s kvarčno uro, v njej pa združil švicarsko točnost in pionirski pristop. Kot sta ob dražbi novembra 2015 javnosti zaupala soustvarjalca Swatcha, oblikovalca Marlyse Schmid in Bernard Müller, sta v projekt vstopila zato, ker je bil izdelek inovativen, lotila pa sta se ga konceptualno. Ob pomoči inženirjev sta zmanjšala število sestavnih delov, kolikor je bilo mogoče, s tem pa ustvarila tudi revolucionarno vizualno identiteto. V swatchki je bilo mogoče našteti le 51 sestavnih delov, torej za polovico manj kot v mehanskih urah. »Imela sva vso oblikovalsko svobodo. Najino izhodišče je bila trpežna termoplastika, njene prednosti ter metoda njene izdelave z uporabo injekcijskega brizga pa tudi upoštevanje modnih smernic. Želela sva ustvariti uro z univerzalno privlačnostjo,« sta povedala. Ko so z avtomatizirane proizvodne linije, s čimer so znižali stroške izdelave in zagotovili nizko ceno, prišle prve ure Swatch in bile za povrhu še dobro sprejete, so bile poplačane neštete ure dela in noči brez spanca ter končana vojna dvomov.
Pionirsko pa je bilo tudi Swatchevo povezovanje z umetniki. Eden prvih znanih, ki se je podpisal pod njihove avantgardne ure, je bil ameriški družbeni aktivist in ulični umetnik Keith Haring, ki se je v zgodovino znamke zapisal s kolekcijo šestih ur Serpent (Kača, leta 1986), sodelovali so tudi s Kikijem Picassom (oziroma francoskim urbanim grafitarjem, slikarjem in video umetnikom Christianom Chapironom), čigar swatchko so leta 1992 pri Christie's v Londonu prodali za več kot 20.000 funtov, nadrealističnim umetnikom Jean-Michelom Folonom ...
A prva oblikovalca Marlyse Schmid in Bernard Müller za svoja najljubša modela še dandanes štejeta Jellyfish, ki še bolj prosojno od meduze razkriva vse svoje (vrteče se) drobovje, in Blackout, popolnoma črno uro s črnim ohišjem, številčnico in kazalci, to pa zato, ker sta povezana s posebnimi trenutki v projektu. Po njunem se skrivnost še vedno trajajoče privlačnosti ur Swatch skriva v trendovskem dizajnu, hkrati pa jih odlikujeta zanesljivost in dostopna cena. Ta pa še zdaleč ni bila dostopna za njuno zbirko: ustavila se je šele pri 1,23 milijona evrov. In tako podobno kot dolgoprstneži v enem od ljubljanskih stanovanj, ki so skupaj z zlatnino odnesli tudi swatchke, dokazala kultni status te svojevrstne švicarske iznajdbe. •
