Tiskane izdaje
V francoskem Orléansu so pred dnevi odprli novo postojanko regionalnega muzeja moderne umetnosti Frac, katerega avtorja sta arhitekta Dominique Jakob in Brendan MacFarlane iz biroja Jakob + MacFarlane. Zgradili so jo na mestu nekdanje vojašnice iz 18. stoletja, ki pa že od leta 1980 ne služi več temu namenu. V letih 1999 do 2006 so v stavbi gostili mednarodni arhitekturni laboratorij oziroma razstavišče ArchiLab, enakemu cilju pa bo namenjena tudi nova stavba z novo formo, ki bo bolj primerna tako uporabniško kot simbolno. Že takoj po odprtju bodo gostili prvo arhitekturno razstavo, ki bo posvečena digitalizaciji arhitekture oziroma arhitekturnih orodij in bo raziskovala predvsem izzive simuliranih okolij v resničnem svetu ter povezovanje arhitekture z znanostjo (zlasti biotehnologijo in genetiko).
Tudi novi Frac izhaja iz preučevanja narave oziroma biološko arhitekturne kombinatorike. Na prvi pogled je videti kot bula, ki je zrasla iz zemlje, ali korenina drevesa, ki je pokazala svojo moč in predrla beton. Arhitekta sta za osnovo izbrala nenavadno dinamično formo, katere temelj je deformacija. Pravita, da sta za osnovo vzela mrežo sosednjih, večinoma dvonadstropnih zgradb in jih potlačila. Verjeti jima je treba na besedo; bržčas niti urbanisti, ki mesto poznajo do obisti, takšnega izida ne bi znali predvideti. Nastala je namreč nenavadna oblika, ki je ni mogoče opredeliti; še najbolj jasno se lahko izrazimo, če rečemo, da gre za nekakšno srebrno žuželko, katere cevasti zadek ali, bolje, štrcelj se v zrak dviguje višje kot sicer nekoliko širša glava. Žuželčji vtis dopolnjujejo tanke srebrne »nožice«, ki sta jih arhitekta namestila spredaj in na sredini stavbe.
Stavbo sta arhitekta zaradi njene vihrave in nenavadne podobe poimenovala Turbulence. Trup stavbe je sestavljen iz kovinskih gladkih in perforiranih plošč, ki se prilagajajo osnovni fluidni formi, ter stekla, ki s po meri narejeno okensko mrežo zapira tudi oba cevasta štrclja. Okrog poslopja se razprostira široko dvorišče, ki povezuje moderno arhitekturno čudo z manj vpadljivi okoliškimi zgradbami. Nastala je javna površina, ki deluje kot nekakšen sprostitveni tampon, ki mehča arhitekturno ekstravaganco, obenem pa ustvarja zunanji kulturni poligon muzejskega centra. Površina dvorišča se prilagaja formi stavbe, kar pomeni, da je skladna z večnivojsko arhitekturno topografijo. Sledi naravni dinamiki stavbe, za katero se zdi, da se premika proti središču mesta. Dominique Jakob in Brendan MacFarlane svoje plazeče se stavbe razumeta kot nekakšne arhitekturne živali – z njimi ustvarjata arhitekturno gibanje, ki ga imenujeta organska ekspanzija.
Raziskovanje digitalne tehnologije in zmožnosti, ki jih ta ponuja, tako s konceptualnega vidika kot proizvodnje, je osrednje gibalo ustvarjanja Dominique in Brendana. Orleanski Frac je kot novi center arhitekturnih inovacij že sam po sebi središče arhitekturnega eksperimentiranja in kot takšen znamenje vloge, ki mu je dodeljena. Arhitektura ni več enosmerna veda, temveč nekakšen hibrid različnih strok, kar pogojuje široka digitalizacija ustvarjalnega dela. Poslopje je bilo zgrajeno na podlagi digitalne simulacije, sestavljeno je iz posameznih delov cevi, zvarjenih skupaj na licu mesta.
Orleanski Frac ni osamljena arhitekturna žival; število nenavadnih arhitekturnih bitij v Evropi in svetu se povečuje. Še najbolj spominja na hišo kulture v avstrijskem Gradcu, nenavadno hišo sredi Gradca, ki so ji meščani nadeli vzdevek »prijazni Nezemljan«, s svojimi izrastki, ki so podobni bradavicam, pa še najbolj spominja na površino kakšnega oddaljenega planeta. Avtorja čudne prikazni v Gradcu sta angleška arhitekta Colin Fourier in Peter Cook, s projektom pa sta leta 2000 zmagala na arhitekturnem natečaju. Graško hišo umetnosti so odprli leta 2003, ko je bil Gradec evropska prestolnica kulture, torej prav letos praznuje desetletnico obstoja. Peter Cook pravi, da samo šibka mesta ne morejo oziroma nočejo sprejeti takšnih stavb. To so močne hiše z osebnostjo, ki govorijo same zase. Hiše so živa bitja, ki hlepijo po tem, da jih raziščemo. In bolj so čudne, bolj je zanimivo. Novo arhitekturno čudo v Orleansu ustvarja posebno urbanistično geometrijo in kulturno ozračje v mestu, kar je za muzej sodobne umetnosti seveda dobrodošlo.
Francoska arhitektka Dominique Jakob in njen novozelandski partner Brendan MacFarlane sta avtorja pariškega novega mesta mode (Cité de la mode et du design) na levem bregu Sene, hiše zelene barve, ki spominja na val oziroma krokodila in stoji neposredno ob reki. Osrednji del stavbe je orjaška streha iz zeleno pobarvane valovite pločevine, ki je ni mogoče spregledati in se kot kača zvira ob reki. Tako predstavlja osrednjo filozofijo arhitekturnega biroja – gibanje.
Dominique Jakob in Brendan MacFarlane sta tudi avtorja kultne restavracije George na vrhu Pompidoujevega centra, kjer sta v interjer umestila orjaške srebrne cevi nepravilnih oblik. Cevi v različnih velikostih, dolžinah in barvah sestavljajo celotno konstrukcijo Pompidoujevega centra Richarda Rogersa in Renza Piana, in če sta ta arhitekta kasneje precej spremenila svoj arhitekturni slog, pa Jakob in MacFarlane ostajata zvesta cevastim formam in jih še naprej preizkušata v različnih za arhitekturo uporabnih oblikah.
