Tiskane izdaje
Ikea je lani presegla prodajo v višini 33,8 milijarde evrov in dosegla 5,5-odstotno rast čistega dobička, kar po poročanju ameriškega poslovnega časnika Forbesa o Ikeinem dizajnu pove več kot muzejske sobane, polne vintidž zof, knjižnih polic in omar. Ikeine trgovine vsako leto obišče 884 milijonov kupcev, tako ali drugače pa zaposluje in sodeluje s 172.000 ljudmi.
Pred dnevi so v prvi Ikeini trgovini v Älmhultu na jugu Švedske, ki se je zaprla leta 2012, odprli muzej. V tej stavbi je leta 1958 v večjem obsegu začel posel s poceni pohištvom nadvse varčni mož Ingvar Kamprad, danes eden najbogatejših Zemljanov (pred desetimi leti četrti najbogatejši na svetu po Forbesovi lestvici), ki je svojo poslovno priložnost zaznal v tem, da bi čim več gospodinjstvom ponudil čim več cenovno dostopnega pohištva in dodatkov za dom.
Težnja po zmanjševanju stroškov na vseh ravneh, ki je bila v začetku 60. let vzrok za selitev proizvodnje v cenejšo socialistično Poljsko, pa se je v naslednjih letih samo še stopnjevala in izrodila tudi v izkoriščanje naravnih in človeških virov, zato se je Ikea večkrat znašla v središču kritik nevladnih okoljevarstvenih in človekoljubnih organizacij.
Kamprad danes na svoj imperij vsaj uradno gleda kot upokojeni 90-letnik. Od leta 2010 se je namreč počasi začel umikati iz aktivne vloge v družinskem podjetju, s čimer so v ospredje prišli njegovi trije sinovi Mathias, Peter in Jonas, a po nekaterih informacijah še vedno nadzoruje Ingka Holding, ki bedi nad skupino Ikea. Kot so pred kratkim poročali švedski mediji, je njegovo premoženje vredno 65,5 milijarde evrov, koliko natančno pa ga je v njegovih rokah, je težko oceniti, saj ga je razpršil med otroke in več družb na Nizozemskem, v Luksemburgu in Liechtensteinu tudi zato, da bi se izognil plačilu visokih davkov. Zato je vse od 70. let prejšnjega stoletja živel v švicarskem kraju Epalinges in se na Švedsko vrnil šele pred dvema letoma, ime Ikea pa se je pred kratkim pojavilo tudi v aferi Luxleaks.
Muzej = trgovina
Tudi najstarejši eksponati v Ikeinem muzeju govorijo o ustanovitelju in nimajo zveze s pohištvom. Kamprad je podjetje Ikea ustanovil leta 1943, ko mu je bilo sedemnajst let, posel pa je začel s prodajo najrazličnejših stvari od ur in poceni svinčnikov do plastičnih vžigalnikov in vžigalic po pošti. Prodajal je vse, iz česar je lahko iztisnil kakšen cent, zato je na ogled celo stara škatla cigar, v kateri je hranil denar od prodaje ulovljenih rib. Med drugo svetovno vojno je bil aktiven član švedskih nacističnih organizacij, ki jih je tudi finančno podpiral, za kar pa se je leta 1994 opravičil v obsežnem pismu sodelavcem in kupcem. Svoje simpatiziranje z nacisti pa razkriva celo na enem od razstavnih panojev v muzeju, ki je v Kampradovem imenu naslovljen z Moja največja polomija.
Tudi v muzeju je podobno, kot bi se zataknil v katerikoli Ikeini trgovini s čisto preveč Ikeinimi stvarmi, zato bi bilo dobrodošlo več izvedeti predvsem o tem, kako je znamka vplivala na oblikovalski svet, so kritično zapisali v britanskem Guardianu. Dodali so, da med napakami, ki so jih storili v svoji 73-letni zgodovini, med drugim izpostavljajo tudi napihljivo pohištvo, ki je bilo zelo prikladno za pakiranje v tanke škatle, vendar je puščalo. Zares prodajati se je začelo šele, ko so ga dodelali in predvideli za otroške sobe.
Čustvena navezanost?
Stalna razstava se deli na tri dele in prvi z naslovom Naše korenine popelje na popotovanje skozi življenjske razmere v poznem 19. stoletju v južni švedski pokrajini Småland, v Kampradovo otroštvo v 30. letih in preobrazbo švedske družbe iz kmetijske v moderno, kar so bili dejavniki, ki so vplivali tudi na nastanek Ikee. Drugo poglavje pod imenom Naša zgodba zaobjema zgodovino, ki se začne v današnji muzejski stavbi konec 50. let. Tukaj je mogoče izvedeti, kako je Kamprad s kolegi konec 40. let želel omogočiti čim več ljudem, da bi si domove opremili s privlačnim in funkcionalnim pohištvom, tretji del pa pod naslovom Tvoje zgodbe pušča prostor tudi zgodbam potrošnikov, ki naj bi s svojimi pričevanji o inovativni uporabi in dodelavi Ikeinega pohištva celoviteje zaokrožili pripoved. Čeprav tudi Ikea sodeluje z oblikovalci, njeni izdelki pri lastnikih redko spodbudijo čustveno navezanost, zaradi česar jih tako zelo radi spreminjajo in dodelujejo, so zapisali v spletni izdaji Forbesa.
Ko prodajalec
Predvidoma dvakrat na leto bodo pripravili tudi občasne razstave o aktualnih temah. Prva oziroma trenutna se osredotoča na življenje v kuhinji in okoli nje in so jo postavili že na milanskem oblikovalskem tednu. V muzeju pa so seveda na ogled tudi vsi ikonični kosi iz njihovih katalogov od najbolj prodajanega kavča Klippan iz leta 1984, ki je pri kupcih sprva doživel mlačen odziv, do naslanjača Poem iz leta 1977, ki se je pozneje razvil v veliko bolj priljubljen Poäng ... A za vse razstavne eksponate se je morala Thea Davidsson pošteno potruditi. Ikein arhiv je premogel komaj 20 odstotkov tistega, kar so želeli vključiti v stalno razstavo, vse drugo so morali na novo kupiti, in to je Thei Davidsson, ki so ji zaupali to nalogo, vzelo dve leti in pol. Ko je kot nekdanja uslužbenka dražbene hiše začela delati za Ikein muzej, ni poznala imena nobenega njihovega izdelka niti tega ne, kateri artikel se skriva pod poimenovanjem Billy.
V pomoč so ji bili stari katalogi, dolgo pot iskanja pa si je poskušala skrajšati tako, da si je ustvarila mape posameznih izdelkov od stolov in miz do svetilk ter jih dopolnila s fotografijami vsakega izdelka, ki so ga proizvedli pod imenom Ikea. Potem se je na lov za njimi podala na eBay, švedsko različico Traderja, in bolšje sejme.
Najtežje je bilo najti steklene svetilke, ki jih je zasnoval znameniti Tapio Wirkkala, ter dolgočasne preproge iz 80. let. Wirkkalovo svetilo je naposled odkrila na spletni strani neke britanske avkcijske hiše ter zanj odštela skoraj 360 evrov, za preprogo, ki v muzeju dela družbo Klippanu, pa je morala žrtvovati pet ur vožnje do Stockholma. Nekatere stvari je dobila v roke še originalno zapakirane. Ko je Davidssonova še delala v dražbeni hiši, Ikeinih pohištva in dodatkov za dom niso nikoli dobili v prodajo pa tudi sprejemali jih niso, toda v zadnjih nekaj letih jih redno videva na straneh različnih dražbenih hiš, kar je znamenje, da se Švedska uči spoštovati svoje dizajnerske dosežke, je povedala novinarju Guardiana. Ta je še zapisal, da je bizarno pomisliti, da Ikea kupuje svoje pohištvo in ga zbira za potomce, četudi so večino stvari odkupili po nizkih cenah.
Uresničene sanje
Sicer pa imajo v Älmhultu, mestecu z devet tisoč prebivalci, kjer je tudi glavni sedež družbe Ikea, do nje poseben odnos, saj so mnogi od nje tudi finančno odvisni. Kot je za Guardian razkrila kreativna vodja Ikeinega muzeja Cia Eriksson, se je v Ikeo zaljubila, ko so jo starši za njen deseti rojstni dan peljali na nakupovanje v trgovino v Malmö, in tudi danes, več kot trideset let pozneje, se tistega dne in razstavljenih kosov še vedno dobro spominja: bele mize Tura, bele postelje z veliko blazinami, zavese, knjižnega regala Billy … Ko so se njene sanje uresničile in se je leta 1986 pridružila Ikei, si je kupila dva kavča Klippan, ki se še vedno dobro držita, čeprav jima je preobleko oziroma podobo zamenjala že najmanj 15-krat.
Da bi obiskovalce, ki morajo za vstop v muzej plačati 6,40 evra (odrasli) oziroma 4,30 evra (otroci med 6. in 17. letom), čim dlje zadržali in z njimi čim več zaslužili, pa v muzeju delujeta tudi restavracija in muzejska trgovina, v kateri je najti drugačne izdelke kot v najbližji Ikeini trgovini, poudarjajo, pa četudi so tu na voljo zgolj v drugi velikosti ali barvi.
Tisti, ki jim dan v tej älmhultski znamenitosti ne zadostuje, pa lahko prespijo tudi v Ikeinem hotelu z 256 sobami ... •
