Tiskane izdaje
Tudi zvesti sledilci modnim trendom bolj kot temnopolte modne oblikovalce poznajo temnopolte lepotice in lepotce, ki nosijo njihova oblačila. Kot najbolj slavni vseh časov slovita Naomi Campbell in Tyra Banks, ki sta bili v svojih, za manekenke najlepših letih resna konkurenca belopoltim vrstnicam in sta kljub uradni upokojitvi z modnih brvi še danes zelo prisotni v medijih, modnem tisku, videospotih pa tudi pri posebnih dogodkih, kot je bila, denimo, zaključna prireditev olimpijskih iger v Londonu. Naomi Campbell, ki je celo letos septembra nastopila na Versacejevi modni reviji v Milanu, je bila prva temnopolta britanska manekenka, ki se je avgusta 1988 prebila na naslovnico francoske izdaje Vogua. S Christy Turlington, Lindo Evangelisto, Cindy Crawford, Claudio Schiffer, Heleno Christensen in Stephanie Seymour pa je postala simbol tako imenovanega fenomena supermanekenk 80. in 90. let 20. stoletja. Tyra Banks, ki jo je ameriška revija Time leta 2008 uvrstila med stoterico najvplivnejših Zemljanov, pa je bila prva Afroameričanka, ki je zavzela naslovnico revij GQ in Sports Illustrated Swimsuit Issue, ob prejemu naziva supermanekenke leta (nagrada VH1) leta 1997 pa je postala tudi prva Afroameričanka, ki je krasila katalog slavne znamke spodnjega perila Victoria's Secret.
Kljub vsemu era črnskih manekenk le ni kratka tri desetletja, temveč vsaj pol stoletja. Za eno od pionirk v tem poslu slovi Američanka Dorothea Church, biologinja po izobrazbi, ki se ji je v 50. letih uspelo prebiti na pariško modno sceno. Sam Christian Dior jo je najel, da bi nadomestila eno njegovih stalnih lepotic, ki je odšla na počitnice. Sodelovanje z Diorjem jo je za naslednjih pet let zadržalo v Franciji, kjer je predstavljala tudi oblačila Diorjevih učiteljev in sodobnikov – Jacquesa Fatha, Else Schiaparelli, Pierra Balmaina in Roberta Pigueta. V 70. letih je v središče modnega dogajanja in tiska stopila Pat Cleveland, ki je bila muza ameriškega oblikovalca Halstona, Francoza Yvesa Saint Laurenta in njunega danes 73-letnega (temnopoltega) kolega Stephena Burrowsa.
Zgolj kanček pozornosti
A če ostanemo pri modnih oblikovalcih temne polti, je tu nova razstava newyorškega inštituta za tehnologijo mode (FIT) z naslovom Black Fashion Designers (Črnski modni oblikovalci), ki skuša predstaviti pomen in vpliv oblikovalcev z afroameriškimi koreninami na modo, čeprav so ti še vedno zelo neznani in v medijih premalokrat izpostavljeni. Kot poudarjajo pri FIT, jim celo v današnjih časih namenjajo zgolj kanček pozornosti; na najbolj slavni spletni strani, ki prikazuje kolekcije modnih tednov z vsega sveta VogueRunway.com, je med predstavitvami oblikovalcev komaj en odstotek temnopoltih. Je pa zato na razstavi, ki izpostavlja njihove izzive, s katerimi so se morali in se še vedno soočajo, pa tudi izkušnje, na ogled 75 kosov iz stalne zbirke FIT. Ti prikazujejo posamične sloge 60 modnih oblikovalcev črnske krvi in jih postavljajo v širši modni kontekst. Najstarejši kosi, med njimi večerne obleke s podpisom Anne Lowe, segajo v 50. leta, tu so kontroverzni kosi iz 80. let Patricka Kellyja, pa tudi najmlajši, denimo, Tracy Reese, ki je zaslovela, ko je njena oblačila začela nositi zdaj že odhajajoča ameriška prva dama Michelle Obama. Ker tudi modnih slogov črnskih oblikovalcev (tako kot pri belopoltih) ne druži drugega kot morebiti barva njihove kože, so njihove kreacije predstavljene po kategorijah: večerne obleke, moška moda, ulični slog in eksperimentalna moda.
Temnopolti modni oblikovalci so prepoznavnost začeli pridobivati v poznih 40. letih. Med njimi sta bili newyorški oblikovalki Zelda Wynn Valdes in Ann Lowe, rojeni na prelomu stoletja, ki sta v sredini 20. stoletja že kreirali razkošne obleke za slavne in bogate. Ann Lowe, pravnukinja sužnje in lastnika plantaže iz Alabame, je zasnovala in izdelala poročno obleko Jacqueline Bouvier, v kateri je sredi septembra 1953 postala Jackie Kennedy, s tem pa pozneje tudi ameriška prva dama. Čeprav se je obleka vpisala v zgodovino kot ena najbolj izjemnih poročnih vseh časov, pa je njena ustvarjalka mnogo bolj neznana, kot bi lahko bila. Tudi Zelda Wynn Valdes, ki je svoj prvi butik odprla leta 1948 na Manhattnu, je sprejemala slavne stranke, med njimi Josephine Baker, Mae West in Ello Fitzgerald, ter je znana celo kot snovalka Playboyevega zajčkastega kostuma (čeprav ni povsem jasno, ali je bila edina avtorica). Vse od 70. let pa do njene smrti leta 2001 pri 96. letih je snovala kostume za harlemski plesni teater (Dance Theater of Harlem). Tako Zelda Wynn Valdes kot Ann Lowe sta bili predstavnici prehoda od tradicionalnega izdelovanja oblek 19. stoletja, ki so jih ustvarjale množice neznanih črnskih šivilj, do modernega pojmovanja modnega oblikovalca.
Smith oblekel ženina Caroline Kennedy
Generacijo, ki jima je sledila, so sestavljali Arthur McGee, Wesley Tann in Jon Weston, ki so, preden so odprli lastne studie, delali za newyorške proizvajalce. Tu je bil tudi Willie Smith, ki je leta 1987 preminil kot zelo perspektiven mlad oblikovalec (star 39 let). Bil je predstavnik vala mladih črnskih oblikovalcev, ki so zasloveli v 60. letih. Njegova znamka športnih oblačil WilliWear se je sredi 80. let prebila v 500 trgovin in se ponašala s prodajo v višini 25 milijonov dolarjev. Med njegovimi prijatelji je bilo mnogo umetnikov, tudi slavni Christo, ki je leta 1985 oblekel ikonični pariški most Pont Neuf, Smith pa je za delavce, ki so to storili, oblikoval 600 uniform. Dve leti prej je bil Smith nagrajen z nagrado ameriških modnih kritikov coty, zdizajniral pa je tudi poročno obleko Edwinu A. Schlossbergu in njegovim moškim svatom, ko se je leta 1986 poročil s Caroline Kennedy, hčerjo slavnega ameriškega predsedniškega para. Schlossberga je oblekel za tiste čase precej nekonvencionalno: v modro laneno obleko ter mu zavezal srebrno kravato. Bil je prvi, ki je kombiniral najrazličnejše vzorce, od kara in črt do barv v tako imenovani mix and match, so ob njegovi smrti zapisali v New York Timesu.
Kot je nekoč povedal, so mediji do 70. let prejšnjega stoletja tudi črnskim oblikovalcem posvečali veliko pozornosti, a prav zaradi njihove barve kože. Kar v tedanjem boju črncev za njihove pravice z Martinom Luthrom Kingom Jr. na čelu niti ne preseneča. »Ko se je evforija polegla, se je zdelo, kot da temnopoltih oblikovalcev sploh ni več. Kar je bilo po eni strani pravi blagoslov, saj smo odtlej lahko bili tisto, kar smo bili: oblikovalci,« je povedal Smith. Vse bolj v ospredje pa so se v tistem času prebijale tudi temnopolte manekenke. K temu je zagotovo pripomogel vsakoletni dobrodelni modni sejem temnopoltih (Ebony Fashion Fair), ki ga je leta 1958 ustanovila Eunice Johnson, založnica iz Chicaga, in s katerim so zbirali denar za afroameriške dobrodelne organizacije. Na njem so afroameriške manekenke in manekeni po ZDA in nekaterih drugih državah vse do leta 2009 predstavljali oblačila najaktualnejših imen evropske in svetovne mode, od Yvesa Saint Laurenta, Pierra Cardina, Paca Rabanna, Givenchyja in Jean Paula Gaultierja do Oscarja de la Rente in Valentina.
Bitka za Versailles
Vmes se je konec novembra 1973 zgodila tudi modna revolucija: z modno revijo v Versaillesu, znano pod imenom bitka za Versailles, na kateri so zbirali denar za obnovitev tega gradu in muzeja. Prireditelji so povabili slavne francoske oblikovalce ter njihove ameriške kolege, dogodek pa se je naposled sprevrgel v nekakšno tiho bitko med francosko in ameriško modo, v kateri pa je s svojo barvito svežino – in tudi enajstimi temnopoltimi manekenkami – zmagala oziroma bolj navdušila Amerika.
Oblikovalce afriških korenin navdihuje marsikaj, v svojih delih pa se nujno ne naslanjajo na svojo rasno pripadnost, poudarja aktualna razstava. Newyorški oblikovalec Eric Gaskins, ki se je kalil pri Hubertu de Givenchyju, ustvarja večerne obleke v slogu francoske tradicije visoke mode, Britanca, oče in sin Joe in Charlie Casely-Hayford, pa vključujeta anarhistične elemente v tradicionalno britansko moško krojaško tradicijo. Se pa črnske izkušnje zrcalijo v oblačilih nekaterih njihovih stanovskih kolegov. Že pokojni Patrick Kelly, ki je ustvarjal v Parizu, je navdih črpal iz svojih korenin z juga Amerike. Živobarvni gumbi na njegovi črni obleki so spominjali na različne gumbe, s kakršnimi je njegova babica na jopici nadomestila odpadle. Duro Olowu, z jamajškimi in nigerijskimi koreninami, ki ustvarja v Londonu, pa v svojih oblačilih zavzema multikulturne perspektive ter poudarja zgodovinsko vlogo Afrike v kulturi in trgovini. Del razstave se posveča aktivizmu v modi s političnimi in družbenimi sporočili ter opominja, da kljub napredku v zadnjega pol stoletja modna industrija le ni tako zelo pluralna, kot bi mogoče pričakovali.
Ob odprtju sta svoji življenjski zgodbi predstavili tudi oblikovalki, ki jima je k slavi pomagala ameriška prva dama v odhajanju Michelle Obama. Dvainpetdesetletna Tracy Reese, ki je dodobra zaslovela šele leta 2012, ko je Michelle Obama oblekla njene prve obleke, si je kot deklica želela postati arhitektka, potem pa jo je prevzela moda in v New York se je podala z velikimi pričakovanji. A kot pripoveduje danes, temnopolti modni oblikovalci ne dobijo toliko publicitete in imajo zgolj majhna modna podjetja ter zelo težko pridobijo prepoznavnost. Oče ji je priskrbel začetni kapital, ko se je podajala na svoje, veliko pa se je ukvarjala s poslovnim načrtom in dokazili, da so ji v banki odobrili posojilo. Tudi Laura Smalls, ki je Michelle Obamo v njenih kreacijah videla sedemkrat, je tako in drugače izkusila težave za preboj v poslu, ki mu vladajo belci. Odraščala je v Queensu in še pred svojim desetim letom vedela, da bo modna oblikovalka, zato se je tudi podala na študij oblikovanja. »Ko sem diplomirala na šoli za oblikovanje Parsons, sem kot Afroameričanka težko dobila službo. Ni bilo lahko in nisem se mogla slepiti, da se bom lahko preživljala s snovanjem lastnih kolekcij. Lahko vam povem grozno zgodbo, a vam je raje ne bom,« je še zaupala na odprtju razstave, ki na ogled vabi do 16. maja 2017. •
