Teden dni, preden je velikan ameriške mode Oscar de la Renta lani oktobra izgubil boj z boleznijo, so za novega kreativnega direktorja njegove modne hiše imenovali britanskega modnega oblikovalca Petra Coppinga.
Ta je takrat prepričano izjavil, da sodi v de la Rentov svet in da ga lahko nadaljuje. Temu so tedaj pritrdili tudi v Voguu, to pa je v pol leta potrdil tudi s kreacijami. »Kar me je res pritegnilo, da sem sprejel delo pri tej modni hiši, je bilo dejstvo, da mi ni bilo treba ničesar obuditi oziroma osvežiti, saj gre za zelo uspešno znamko, ki jo je treba ohraniti. Toda obenem razmišljam, kako naj še zraste. Razširiti si želim kolekcije modnih dodatkov in usnjenih izdelkov in narediti znamko prepoznavnejšo v Aziji,« je razkril ob imenovanju. Prva kolekcija, ki jo je zasnoval pod imenom Oscar de la Renta, je bila za jesen in zimo 2015/2016, ki jo je predstavil v začetku leta. Za navdih so mu bile pol stoletja stare fotografije Oscarja de la Rente in njegove prve žene Françoise de Langlade, urednice francoske izdaje Vogua, z legendarnega pustnega plesa Trumana Capoteja v newyorškem hotelu Plaza, za katerega sta se oblekla v črnega mačkona in belo mačko. Copping je s kolekcijo požel aplavz modnih kritikov, in ko se ozre nanjo, pravi, je lepo ugotoviti, da je v njej mogoče prepoznati vzporednice z delom mojstra samega. Kljub temu da je o njegovi modni hiši vedel marsikaj, pa jo še vedno spoznava.
Čipke in de la Rentovi vrtovi
Aprila je na modno brv poslal kolekcijo petindvajsetih poročnih oblek; od takšnih, primernih za usodni da na plaži, do razkošnih princesastih, zamisli zanje pa je črpal iz zakladnice muzeja čipk v Alençonu v Franciji. V drugi polovici maja je sledila tako imenovana počitniška kolekcija, resort kolekcija 2016. »S slednjo sem odpotoval mnogo bolj v Oscarjev svet, zaobjel to latinskoameriško strast, svojevrstno obilje in voljo do življenja,« je povedal o mešanici živo rdeče in rumene barve, vodeno zelene in potiskov, med katerimi se kažejo tako palme kot raztreseno cvetje, ki naj bi menda spominjalo na de la Rentove vrtove v Kentu v ameriški zvezni državi Connecticut. Kolekcija je po opisu avtorja zlitje dveh de la Rentovih svetov – Punta Cane in New Yorka – skupaj z idejo, da se pomešajo in zamenjajo urbana moda in oblačila za na plažo.
Potem ko je leta 2006 zbolel za rakom, je njegova želja po poslovnem uspehu postajala le še večja. Za izvršnega direktorja je namestil svojega zeta, nekdanjega finančnika Alexa Bolena, ki je začel z radikalnim prestrukturiranjem podjetja, da bi lahko konkuriral na globalnem trgu, Copping pa je veljal za de la Rentovega kandidata za kreativnega direktorja. Načrtoval je, da bi skupaj delala sezono ali dve, da bi Copping lahko vsrkal in razumel duh hiše in njenega dela. Poslal ga je v tekstilne tovarne v Como v Italijo, da bi naredil raziskave za jesensko kolekcijo 2015, in mu naročil, naj prinese, kar bo našel navdihujočega. Ko se je Copping zatem odpravil na krajše počitnice z možem, cvetličnim aranžerjem Rambertom Rigaudom v Wales, ga je dosegel cunami sporočil, da je ustanovitelj umrl.Že na prvi pogled se zdi, kot da Copping vleče nit, ki jo je pet desetletij risal Oscar de la Renta, in tudi v drugih pogledih ju druži marsikaj skupnega. »Oba ceniva enake reči v modi, v oblačenju žensk in ohranjanju določene kakovosti. Tudi Oscar je gojil strast do vrtnarjenja, umetnosti, starin in lepih reči na splošno,« izpostavlja Copping. Podobnost pa je prepoznal tudi de la Renta. »Skupaj z občutkom za oblikovanje naju druži zanimanje za širši svet, od glasbe in umetnosti do arhitekture in vrtov,« je dejal v Dominikanski republiki rojeni de la Renta, pogosto oklican za ameriškega Valentina.
Starine in vrtovi
Prihitel je na Manhattan in mesto je nanj naredilo dober vtis. Začutil je dobro energijo in pozitivnost, zato sta z Rigaudom prodala svoje pariško stanovanje v neogotski hiši s preloma stoletja in si v zelo kratkem času ustvarila novo domovanje v osrčju newyorškega West Villagea, kjer živita s siamskima mačkama Minnie in Tinom. Iz Pariza sta na Manhattan pritovorila več kot sto škatel knjig, še več pa jih je Copping našel v pisarni Oscarja de la Rente, je letos maja razkril novinarju Vogua Hamishu Bowlesu. »To je bilo zame kar težko,« je opisal selitev v de la Rentovo pisarno, ki je po njegovi smrti ostala taka, kot jo je pustil.
Podobno kot Oscar de la Renta se tudi Copping rad predaja različnim vidikom razkošnega življenja, zlasti starinam in vrtovom. S partnerjem sta nekaj časa živela na manjšem posestvu v Bretaniji, ko pa jima je večurna vožnja iz Pariza postala preveč naporna tudi ob koncih tedna, sta si našla bližje zatočišče v Normandiji; posestvo z dvorcem iz 15. stoletja, ki je bil dograjen v 17. stoletju, v katerega sta se zaljubila na prvi pogled.
Najbolj francoski
Peter Copping se je rodil v Oxfordu in je od nekdaj sanjal, da bo oblikovalec. Nadarjenost ga je pripeljala najprej na londonsko umetniško šolo Central Saint Martins, nato pa še na Royal College of Art in že med študijem leta 1990 – na praksi v ateljeju Christiana Lacroixa – se je prvič srečal z visoko modo. Po diplomi je delal za italijansko znamko Iceberg, potem pa se leta 1994 vrnil v Pariz, v modno hišo Sonia Rykiel, kar mu je po njegovih besedah pomagalo do razumevanja Parižank. Leta 1997 je dobil službo pri Louisu Vuittonu, kjer je delal z Marcom Jacobsom, od katerega, pravi, se je veliko naučil. Opisuje ga kot neverjetno osredotočenega na detajle, kot oblikovalca, ki se na vsakem koraku sprašuje, ali bi stvari lahko še izboljšal. Copping je tam preživel nekaj let, nazadnje kot vodja studia ženske mode, potem pa je leta 2009 dobil povabilo, da bi po odhodu Olivierja Theyskensa oživil znamko Nina Ricci. Imenovanje za kreativnega direktorja modne hiše Nina Ricci je bila zanj prva velika priložnost, da se izkaže – in to mu je tudi uspelo z naslonitvijo na ustanoviteljičino romantično tradicijo, feminilnost in pariški duh. Za Coppinga je bil Oscar de la Renta najbolj francoski med newyorškimi oblikovalci; tudi njega kot oblikovalca od nekdaj privlači feminilna ženska z izredno prefinjenostjo, ki ima rada bogate teksture in vezenine, pomešane s potiski. »Tu je nedvomno prostor za mojo rast in to mi je kot oblikovalcu zelo pomembno,« še poudarja. •
Tiskane izdaje
