Tiskane izdaje
Pred rimskim Kolosejem, ki je bil nekoč arena, v kateri so desettisoči tedanjih Rimljanov spremljali gladiatorje, po izročilu tudi mučenje in pobijanje prvih kristjanov, se ob vsakem velikem petku zadnja desetletja zbere na tisoče romarjev, ob njih še več turistov.
Vsi hočejo srečati papeža Frančiška, ki bo tudi letos vodil križev pot. Sam je izbral avtorje besedila letošnjega pasijona. Pomagal mu je profesor književnosti Andrea Monda, ki jih je poiskal med dijaki klasične gimnazije Pilo Albertelli, ki stoji blizu bazilike Marije Snežne.
Letošnji teksti so izraz današnjega sveta, izražajo tudi stiske mladih ljudi, njihove poglede na prihodnost, njihovo dojemanje religije. Z Jezusa so strgali obleko, kakor jih zdaj trgajo z migrantov, pravi eden od letošnjih avtorjev rimskega pasijona.
Začetek z Benediktom XIV. v osemnajstem stoletju
Marsikaj se je spremenilo, odkar v Rimu in drugod po svetu prirejajo pasijone. Rimskega pred Kolosejem si je omislil papež Benedikt XIV. v osemnajstem stoletju. Ob svojem jubilejnem letu 1750 je dogajanje pasijona postavil pred Kolosej, tam naj se cerkev in svet spomnita mučencev, ki so umirali za vero. Trgale so jih zveri, so razložili vernikom, današnji zgodovinarji pa opominjajo, da se je to v Rimu res dogajalo, vendar ni otipljivih pisnih dokazov, da je bil prav Kolosej kraj najhujših rimskih zločinov proti prvim kristjanom.
Že pred Benediktom se je tradicija križevih potov, ki se je kot ideja porodila v krogu svetega Frančiška (ta si je omislil tudi jaslice) in je bila omejena na Palestino, stoletje pred Rimom začela v Španiji in se tako hitro uveljavila, da je papež Klement XII. izdal navodilo, da morajo v vsaki cerkvi po vsem svetu izobesiti podobe križevega pota, štirinajst postaj zadnjih trenutkov Jezusovega življenja.
Benedikt XIV. je poskrbel, da so Kolosej za božič pred prvim križevim potom posvetili in ga pripravili na novo funkcijo. Prej je imela mogočna zgradba drugačno zgodovino in drugačne namembnosti. Kot prizorišče gladiatorskih predstav se je Kolosej ohranil vsaj še sto let po propadu rimskega imperija, potem je bilo tam marsikaj, tudi vojaški objekt je bil, predvsem pa je propadal do časa, ko so si ga zase vzeli papeži.
Papeški križevi poti so v Koloseju in pred njim trajali 120 let, do trenutka, ko se je zedinila Italija in je Rim postal prestolnica nove države. Vsemogočni papež kralj Pij IX. se je bil prisiljen umakniti za vatikansko obzidje, podobe štirinajstih postaj so iz nekdanje arene odstranili, tudi križ se je v Kolosej lahko vrnil šele dobrega pol stoletja pozneje, vendar ne več v središče Koloseja, ampak na pročelje, kjer je še danes.
Od Janeza Pavla II. svetovna televizijska uspešnica
Od leta 1926, ko so se začeli Italijani in papeževi diplomati pogajati, pa do obnove križevega pota v Koloseju je vseeno moralo miniti še nekaj let. Papež Janez XXIII., ki so mu rekli tudi Dobri papež, je uprizoril svoj pasijon samo enkrat, leta 1959, potem se je k tradiciji vrnil šele Pavel VI.
Od leta 1965 križev pot pripravijo vsako leto, za svetovno televizijsko uspešnico ga je naredil poljski papež Janez Pavel II., najboljši igralec med vsemi papeži. Njegovi pasijoni so bili nepozabni, kajti Wojtyla je tudi sam hodil in nosil križ po notranjosti Koloseja vse do trenutka, ko mu tega ni več dovoljevalo zdravje. Potem se je na veliki petek zvečer preselil na grič Palatin nasproti Koloseja in opazoval dogajanje. Spremljal je besedilo, ki ga je vsako leto zaupal drugemu avtorju, včasih teologu, včasih pesniku, včasih filozofu.
Wojtylov zadnji križev pot so kot nepozabno televizijsko predstavo pripravili tako, da se je hudo bolni in trpeči Wojtyla v svoji sobi v Vatikanu z zadnjimi močmi opiral na svoj škofovski križ, vse drugo pa se je dogajalo pred Kolosejem, kjer se je zbrala do tedaj največja množica romarjev. Bilo je pretresljivo, vse je bilo v rokah televizijskega režiserja, ki je podobo trpečega Janeza Pavla II. vešče prelival s podobami ljudi, ki so papeža videli na velikem ekranu, molili so zanj in z njim – zdelo se je, da gre za Wojtylov in ne za Jezusov križev pot.
Tradicijo v Koloseju je potem nadaljeval Benedikt XVI., sedanji zaslužni papež, ki je odstopil, ko ni več obvladoval svojih podanikov v rimski kuriji. V njegovih papeških letih je bilo romarjev nekaj manj, turistov pa razen nemških komaj kaj. Papež Ratzinger ni bil igralec in tudi ne velik govornik, svoje delo učenjaka je opravljal tiho, pisal je knjige o Jezusu, manj pa je obvladal predstave in televizijske nastope.
Drugačni časi pod Frančiškom
Množice je spet privabil papež Frančišek, njegov pristop je drugačen od vseh prejšnjih. Tudi njegovi pasijoni, ki jih je doslej zaupal avtorjem iz vrst vrhunskih teologov in mislecev, tokrat pa prvič gimnazijcem iz Rima, so izraz njegovega razumevanja sodobnega sveta, ta pa je bliže množicam vernikov kot prelatom izza vatikanskega obzidja. Pasijon, ki ga bo ves svet videl nocoj, je še bolj od vseh dosedanjih izraz svetovnih razmer. V časih svetovnega spleta tudi besedilo ni več skrivnostno in neznano, objavili so ga že pred dogodkom, vsakdo si ga je lahko prebral na vatikanskih spletnih straneh.
Prireditev, podobnih rimskemu križevemu potu pod papeževim vodstvom, je precej po vsej Italiji, zlasti na podeželju, kjer je dogajanje bolj intimno, bliže tradiciji starih običajev, kakor so si jih omislili prvi frančiškani in so jih pozneje zapovedali papeži.
Za romarje je križev pot pobožna molitev, spomin na Jezusovo trpljenje, Kolosej pa posvečen kraj, kjer se spominjajo mučencev. Tudi prilika za odpustke je, pa menda ne več take, ki so grešnike veliko stali in so odgnali Martina Lutra in njegove iz papeškega objema.
Za druge obiskovalce, navadno so v večini, je križev pot predstava, ki ponazori začetek krščanstva, in je hkrati literarno delo in molitev, ki jo molijo drugi, gledalci pa opazujejo. Dogodek je vsekakor enkraten, spremlja ga ves svet, več televizijskih gledalcev privabi kot nogometne tekme.
Rimljani raje na prve spomladanske počitnice
Rimskih meščanov je med navzočimi malo, najti jih je med pravimi romarji, za pobožne Rimljane gre, ki jih tudi ni zelo veliko. Rimske cerkve so največkrat skoraj prazne, če ni romarjev in obiskovalcev s podeželja ali iz tujine. Ob praznikih, kakor je velika noč, rimski meščani odidejo na prve spomladanske počitnice, premožnejši se najraje umaknejo gneči, ki jo povzročajo turisti in romarji.
Letos je menda po vsem Rimu, največ pa okrog bazilike svetega Petra in Koloseja, ogromno tudi policistov, stražarjev, orožnikov, pa posebej izurjenih agentov za boj proti terorizmu. Policija zadnje dni opozarja romarje in turiste, ki prihajajo v Rim tudi na spomladanske počitnice že ves teden, naj bodo pozorni in naj upoštevajo varnostne ukrepe, ki so jih občutno zaostrili, odkar so mediji objavili, da se morda po Rimu gibljejo že drugod znani teroristi.
Rim se je doslej izognil večjim terorističnim napadom, pa čeprav so mu skrajneži večkrat grozili. Nelagodnost zaradi poostrenih varnostnih ukrepov je vendarle navzoča že nekaj časa, zlasti po terorističnih napadih v Franciji, opazna je predvsem v zmanjšanem številu romarjev, ki hodijo na papeževe prireditve in na nedeljske opoldanske molitve.
Papež Frančišek pa vendarle nikoli ne mašuje, pridiga ali moli pred skoraj praznim trgom, kakor se je od časa do časa zgodilo njegovemu predhodniku.
