Whole Foods, veriga trgovin z zdravo hrano, ameriški sociološki fenomen

Rob je nasmejan tip. Je eden izmed tistih, za katere drži rek: »Rad delaj in delaj, kar imaš rad!« Njegovo delo je božanje sadja in zelenjave. V prenesenem pomenu, seveda. Ko ga gledaš, s kakšnim občutkom zlaga eksotične vrste sadja in povsem običajne sorte zelenjave, pomisliš, da se jim dobro godi, da so v pravih rokah in da jim ni hudega. Zanj sadje in zelenjava nista le vir vitaminov in vseh drugih dobrih ter nujno potrebnih snovi, temveč objekta lepote, umetnini matere narave, predvsem pa nekaj, do česar goji izjemno ljubezen in spoštovanje. Rob dela v prodajalni Whole Foods v Kahuluiju na Mauiju. Verjetno je naključje, da je tam sadno-zelenjavni oddelek takoj za vhodom v organsko kraljestvo, zagotovo pa ni naključje, da so v »sprejemnico« postavili Roba. On je namreč utelešenje vsega, kar predstavlja ta veriga. Vsak dan z nasmeškom ponuja lokalne sadeže z imeni, ki jih še lokalci ne znajo pravilno izgovoriti. Prijazno te pouči, kako se te zaklade sploh odpre, da njihova vsebina zagleda luč dneva. Ko ti odreže kos manga, ki so ga le dobrih petnajst kilometrov stran odtrgali z drevesa, pomisliš, da je umetnik. Z nožem z neverjetnim občutkom zareže v sočno živo oranžno meso, kot da bi pazil, da ga ne bo bolelo.

Podobno navdušenje izžarevajo Robovi kolegi v ribarnici, mesnici, delikatesi, pekarni, na kozmetičnem oddelku in tudi tisti, ki pripravljajo sveže jedi, od sendvičev in pic do sušija in drugih azijskih dobrot.

Veriga Whole Foods je doma iz Austina v Teksasu. Že leta 1978 sta jo ustanovila John Mackey in njegovo takratno dekle Renee Lawson. Spoznala sta se, ko sta oba živela v vegetarijanski komuni. Bila sta precej posebna. Za tiste čase sta imela dokaj nenavadno življenjsko filozofijo, zaradi katere sta oba obesila študij na klin. Potem sta ugotovila, da lahko na prste ene roke preštejeta vse vsaj približno solidne prehrambne trgovine v Austinu. Predvsem pa sta spoznala, da niti med to peščico ni ene same, ki bi bila dovolj kvalitetna. Pravzaprav je ta ugotovitev vsebovala njun poslovni načrt. Čez noč sta se odločila, da bosta odprla svojo prehrambno trgovino, v kateri bo hrana, katere izvor bo znan, ki ne bo vsebovala umetnih dodatkov in ne bo potovala na tisoče kilometrov. Zbrala sta 45.000 dolarjev začetnega kapitala in se podala na neznano pustolovščino. Poimenovala sta jo Safer Way in se s tem posmehovala eni izmed najbolj razširjenih ameriških verig supermarketov Safe Way. Če Safe Way pomeni varno pot, je Safer Way še varnejša. Začetki so bili nenavadni, saj sta kar v svojem stanovanju skladiščila svežo hrano. Po nekaj opozorilih ju je lastnik stanovanja vrgel na cesto. Potem sta se preselila v trgovino. No, ta je bila zasnovana v treh nadstropjih: v pritličju je bila trgovina, v prvem nadstropju je bila restavracija z zdravimi jedmi, v drugem pa njuno domovanje. A posel je zacvetel. V Austinu sta imela dovolj osveščenih somišljenikov, da sta že prvo leto končala z dobičkom. Seveda sta kmalu dobila posnemovalce. Mark Skilles in Craig Weller sta na drugem koncu mesta odprla Clarksville Natural Grocery. Ko so ugotovili, da si hodijo v zelje, si niso napovedali vojne, temveč so sedli za isto mizo in ugotovili, da je v slogi moč. Zato so se dogovorili za združitev. Tako je nastal Whole Foods, vsem štirim pa so pripadle vloge soustanoviteljev.

Leta 1984 so začeli pohod po ZDA. Najprej v Houston in Dallas, potem v kalifornijski Palo Alto. V naslednjih desetletjih so se razširili po vseh Združenih državah. V vsakem večjem mestu je vsaj nekaj njihovih prodajaln: v New Yorku na Columbus Circlu in Union Squaru, v San Franciscu na vrhu ulice California, v Los Angelesu v West Hollywoodu, v Honoluluju v nakupovalnem središču Kahala ... Pred nekaj leti so odprli tudi prodajalne v Kanadi in Veliki Britaniji.

Povsod so zvesti osnovemu poslanstvu. Na njihovih policah je le hrana, ki ustreza oznaki naravna v vseh pomenih. V Whole Foodsu ne prodajajo izdelkov, ki imajo umetne okuse, barvila, sladila, konzervanse. Njihov seznam nedopustnih sestavin je zelo dolg. Ne prenašajo genetsko spremenjene hrane in mesa ter mlečnih izdelkov, ki izvirajo iz kloniranih živali. Ob tem so precej pozornosti posvetili še skrbnemu aranžiranju hrane in drugih izdelkov, ki jih prodajajo. Zato je obisk Whole Foodsa tudi estetsko doživetje. Tam z lahkoto preživiš uro ali dve in samo gledaš in uživaš. Prav zaradi tega so se pojavili spakljivci, ki so prepričani, da je Whole Foods prevara, na katerega padajo snobi, ki so se prelevili v eko fanatike in kupujejo precenjena živila. Morda, toda Whole Foods je dokaz, da nakupovanje hrane še zdaleč ni le zadovoljevanje elementarne potrebe po zaužitju določene dnevne doze kalorij, temveč precej več. V tem pogledu je John Mackey podoben Stevu Jobsu, ki je s svojimi Apple Stori suhoparen nakup računalnika spremenil v posebno doživetje. Mackeyu je to uspelo na še precej širšem polju hrane.

Zato so Rob in druščina tako zadovoljni. Pri Whole Foodsu z njimi lepo ravnajo. Plačajo jih vsaj 13 dolarjev na uro, njihov vrhovni šef pa ne zasluži več kot štirinajstkrat toliko. Poleg tega so deležni številnih ugodnosti in dobrega zdravstvenega zavarovanja. Zato ni čudno, da je veriga trgovin z zdravo prehrano od leta 1998 vsako leto uvrščena na seznam stotih najboljših ameriških zaposlovalcev; najbolje se je odrezala leta 2007, ko se je uvrstila celo na peto mesto. Mackey pa se vedno trudi biti dober zgled. Čeprav je Whole Foods že nekaj časa delniška družba, Mackey opravlja funkcijo predsednika uprave. Leta 2006 je zaposlenim poslal pismo z naslednjo vsebino: »Imam triinpetdeset let in prišel sem do točke, ko ne bom več delal za denar. Uživati hočem v delu samem, predvsem pa v izboljšavah, ki jih moje aktivnosti lahko prinesejo širši skupnosti.« Od takrat dela za simbolični en dolar letne plače.