Yves Saint Laurent

Od lanske jeseni je najbolj prestižna francoska modna hiša muzej.

Objavljeno
09. marec 2018 16.46
Igor Bratož
Igor Bratož

Prišel je iz Alžirije, sredi Pariza povedal, moda pride in gre, slog pa je večen, osemnajstleten postal pomočnik, pozneje naslednik velikega Christiana Diorja, potem pa spremenil svet mode oziroma način ženskega oblačenja. Yves Saint Laurent.

Od lanske jeseni je najbolj prestižna francoska modna hiša muzej. Zdaj je v Parizu še na ogled uvodna postavitev, 13. marca bodo del eksponatov zamenjali. Ko je Saint Laurent konec januarja 1962 po letih, ko je vodil Diorjevo hišo visoke mode, predstavil svojo prvo samostojno kolekcijo, so na oglede prišle najodličnejše pariške dame tistega časa, od baronese Rothschild do Françoise Sagan. Nič manj se ni znanih osebnosti trlo lansko jesen, ko so v palači na aveniji Marceau odprli njemu posvečeni muzej; poklonili so se mu prijateljica Catherine Deneuve, Jean Paul Gaultier, Kenzo Takada, Jane Birkin, Bianca Jagger, Salma Hayek, Charlotte Gainsbourg, Charlotte Casiraghi, njegova muza Betty Catroux, zdajšnji kreativni direktor hiše Saint Laurent Anthony Vaccarello, nekdanja direktorica Hélène de Ludinghausen, videti je bilo celo François-Henrija Pinaulta, formalnega lastnika modne hiše Saint Laurent.

Človeka, ki si je muzej v hiši, kjer je v salonu več kot tri desetletja delal slavni couturier français, sploh zamislil in z največjo eleganco in preudarnostjo uresničil, njegovega nekdanjega partnerja Pierra Bergéja, tam ni bilo, pokopali so ga tri tedne prej. S Saint Laurentom sta se spoznala leta 1958, nekaj dni po predstavitvi prve Saint Laurentove kolekcije pri Diorju, ostala skupaj in z Yvesovimi prelomnimi idejami in Bergéjevim denarjem in senzibilnostjo naredila eno najodličnejših modnih hiš v zgodovini.

Iz Alžirije v Pariz

Yves Saint Laurent, rojen v Oranu v Alžiriji, je kot sedemnajstletnik leta 1953 prvič prišel v Pariz kot tekmovalec na letnem tekmovanju v oblikovanju iz volne: v kategoriji oblek je osvojil tretje mesto in z mamo sta prišla v prestolnico po nagrado. S pomočjo očetovih zvez je srečal Michela de Brunhoffa, takratnega urednika francoske izdaje revije Vogue, in ta mu je svetoval, naj vztraja pri modnem oblikovanju, konča srednjo šolo in se vpiše na pariško modno šolo, Chambre syndicale de la couture. Saint Laurent je storil točno to, novembra 1954 je spet tekmoval na volnarskem natečaju, a takrat izmed šest tisoč anonimnih stvaritev v kategoriji oblek pobral prvo in tretjo nagrado (v kategoriji plaščev so prvo nagrado namenili takrat enaindvajsetletnemu Karlu Lagerfeldu).

Ko je de Brunhoffu kasneje pokazal nekaj svojih skic za obleke, je urednika osupnila velika podobnost z risbami Christiana Diorja in sklenil mu jih je pokazati, svojemu nasledniku na uredniškem stolu Vogua Edmondu Charles-Rouxu pa je v pismu zapisal: »Še nikdar v življenju nisem srečal koga tako zelo nadarjenega.«

Foto: Reuters/ Stephane Mahe

Dior in Saint Laurent sta se srečala junija 1955 in veliki couturier je mladeniča takoj najel za svojega pomočnika. Ko ga je spoznal še malo bolje, mu je zaupal oblikovanje vseh kolekcij med letoma 1958 in 1960. Prvo oblačilo, ki ga je za Diorja oblikoval mladi Saint Laurent, je bila črna večerna obleka, ki jo danes pozna ves svet. Za fotografiranje jo je namreč porabil fotograf Richard Avedon: septembrska izdaja revije Harper’s Bazaar je leta 1955 prinesla fotografijo lepotice in zveri Dovima s sloni, ki je postala ena najbolj slavnih fotografij v zgodovini mode, ko so jo leta 2010 prodali na dražbi v pariški izpostavi Christie's, pa tudi najdražja, šla je za 841.000 evrov.

Ko je monsieur Dior jeseni 1957 nepričakovano umrl v italijanskem letoviškem mestu Montecatini, je bila njegova volja znana: nasledi naj ga Saint Laurent. Sramežljivi najmlajši oblikovalec visoke mode na svetu, »mali princ mode«, je dobil v roke imperij osmih družb in šestnajstih izpostav na petih kontinentih, ki je prispeval skoraj polovico francoske prodaje modnih oblačil in zaposloval 1400 ljudi. Saint Laurent je takrat povedal, da se je vsega potrebnega v procesu, od abstraktne skice do oblačila na pravi ženski, naučil pri Diorju. Že s prvo kolekcijo pomlad-poletje 1958 je pokazal, da učiteljeve estetike ne ponavlja, ampak razmišlja po svoje: ne da bi opustil duha hiše Dior, je ponudil oblačila čistih linij z bolj poudarjenimi rameni, lahkotnejše in krajše obleke, ki so – kot so ugotavljali modni komentatorji – ne le poudarjale ženstvenost, ampak ženskam dajale igrivo suverenost in samozavestnost. Ravno ob prvih uspehih je spoznal Diorjevega prijatelja Pierra Bergéja, ki je – pozneje je napisal, da je bila preprosto ljubezen na prvi pogled – zapustil dotedanjega partnerja in z Yvesom preživel naslednjih petdeset let. Bergé, premožni in vplivni zaljubljenec v vse lepo, je s prodajo stanovanja in pomočjo sprva anonimnega ameriškega vlagatelja omogočil Saint Laurentu odprtje svoje modne hiše, decembra 1961 sta priredila prvo modno revijo, Cassandre, v Ukrajini rojeni francoski grafični oblikovalec jima je naredil logotip s tremi prepletenimi inicialkami, predstavitev prve kolekcije januarja 1962 pa je bila popoln uspeh.

Modele vedno gledal v ogledalu

Sredi sedemdesetih sta modno hišo YSL partnerja z ulice Spontini preselila na avenijo Marceau. Tam je potem skoraj tri desetletja Saint Laurent ustvarjal v salonu z veliko dnevne svetlobe in ogledalno steno, svoje modele je namreč zmeraj gledal v ogledalu. Vsako leto je mojster s partnerjem dvakrat odpotoval v Marakeš, decembra in junija, in tam narisal svoje nove kolekcije. Tam, v Maroku, je znova odkril barve, in njegove kolekcije so eksplodirale od barvitosti, med ustvarjanjem pa se ni branil zabave: k sebi sta Saint Laurent in Bergé vabila svetovni jet set, od Paula in Talithe Getty prek Catherine Deneuve do Micka in Biance Jagger in Andyja Warhola. Nič čudnega, da so le malo za pariškim lani odprli tudi marakeški muzej YSL.

Vse od začetka je YSL skrbno shranjeval prve osnutke posameznih kreacij in vso dokumentacijo, od izvirnih skic, specifikacijskih pol, na katerih je bil pripet vzorec blaga, prek seznamov dobaviteljev (pletilcev, izdelovalcev ornamentov, čipkarjev, mojstrov vezenja in drugih pozamenterijskih uslug), fotografij, zapiskov z omembami vseh dodatkov, ki so sodili k posameznemu oblačilu, do zapisov o modnih revijah – iz vsega tega ni bilo pretežko izbrati gradiva za muzejski prikaz oziroma za vizualni prikaz njegove nepozabne in nespregledljive modne poti.

 Foto: Reuters/ Stephane Mahe

V muzeju Yvesa Saint Laurenta (prostore na aveniji Marceau 5 sta od leta 1975 z Bergéjem najemala, leta 2002 sta jih kupila) hranijo primerke vseh mojstrovih kolekcij med letoma 1962 in 2002, ko se je upokojil, več kot pet tisoč oblačil, številne dokumente. Salon, kjer je ustvarjal, je tak, kot ga je zapustil, ko je leta 2008 umrl. Tam so fotografski portreti Richarda Avedona, Patricka Demarchelierja in Jeanloupa Sieffa, ob mizi je celo sprehajalna palica, nekdaj last Christiana Diorja. Bergé je torej izpolnil partnerjevo željo, ko je na začetku devetdesetih povedal: Želim si, da bi moja oblačila in skice preučevali še čez sto let.