Tiskane izdaje
»S to posebno izdajo smo želeli proslaviti modo in modno fotografijo, naša osnovna izrazna jezika, še najbolj od vsega pa smo želeli proslaviti ženske, kraljice mode, zaradi katerih se je moda rodila in zaradi katerih tudi obstaja; manekenke, igralke, umetnice, članice kraljevih družin in družbene smetane, pevke, ženske s svojim stilom, modne ikone. V središču so ženske in te dokazujejo, kako se je spremenil ženski pogled in kako se je evolucija/ revolucija ženske estetike vse od 60. let naprej stapljala s spremembami njihove družbene pozicije in vloge,« je ob 50. obletnici izhajanja ene najbolj vplivnih in kultnih modnih revij našega časa italijanske izdaje Voguea, Vogue Italia, v uvodniku zapisala njena prav tako legendarna urednica Franca Sozzani.
Za petdeset let stila so se nagradili (s štirikrat prepognjeno) naslovnico s petdesetimi lepoticami in kar 884 stranmi (od tega je več kot polovica oglasov), na katerih so našli priložnost za ponovni pregled svojega arhiva ter za obuditev spomina na modne ikone, ekskluzivne intervjuje in fotografije, ki so tudi iz avtorjev naredile zvezdnike. Vse to jasno kaže tudi na to, kako so se v zadnjega pol stoletja spremenile razvile in v večini primerov skupaj z družbo globalizirale vloge ženk (in posledično tudi moških) ter se je razvijal in prilagajal tudi estetski vidik, ki podčrtuje vsakokratne modne smernice; od hipijevskega videza oziroma videza študentov upornikov maja 1968, golote konec istega desetletja ter njenega popolnega nasprotja – poslovnega videza 80. let. vse do konceptualnega minimalizma v 90. letih in metropolitanskega videza iz mešanice rokovskih, izgredniških in grunge prvin. Vse to je pripeljalo, da so se nekdaj povsem neprimerni elementi stopili v mainstream in da ima ženska lepota danes vsaj 50 odtenkov.
Pod taktirko France Sozzani že 26 let
Zgodovina Vogue Italia se je začela pisati leta 1962 pod imenom Novità, dve leti zatem je bil že preimenovan v Vogue & Novità, naposled pa v Vogue Italia. Ta je z italijansko modno industrijo že od nekdaj gojil simbiozno razmerje in prispeval k izstrelitvi in uveljavitvi Milana kot modne prestolnice, najbolj pa je karte premešala Franca Sozzani, ki je na uredniški stolček sedla leta 1988 in tam kraljuje že 26 let.
Kot so leta 2011 zapisali v ameriškem tedniku Time, pri katerem so jo uvrstili med deset najvplivnejših žensk v modi (z Anno Wintour, se razume), je Franco Sozzani prepoznati predvsem kot upornico. Njena kljubovanja uveljavljenemu in jasni opomini na zgrešeno v modi so prispevali tudi, da se je Vogue Italia iz domače revije za oglaševalce spremenil v eno najbolj vplivnih modnih revij na svetu, četudi ima nekajkrat nižjo naklado kot njen roditelj, ameriški Vogue.
Čeprav se je France Sozzani prijel vzdevek evropska modna kraljica, je za Time izjavila, da sama sebe nikoli ni videla kot karieristko. Po diplomi iz filozofije in germanistke se je rosno mlada tudi poročila, pod besedo življenje pa si je predstavljala vzgajanje otrok in igranje golfa. Toda že po treh mesecih je zapustila moža, rekoč, da je čas, da že naredi kaj iz svojega življenja. Leta 1976 je pristala pri otroški izdaji Voguea Vogue Bambini kot asistentka asistentka astistentke, a se je v samo štirih letih povzpela do uredniškega mesta vodilne italijanske modne revije za mlade ženske LEI. Leta 1988 je sedela na mesto urednice Vogue Italia.
Postavljanje agende modni industriji
Namesto da bi sledila zdolgočaseni shemi revije, v kateri so bralcem stregli s članki o slavnih italijanskih modnih hišah, je naredila prostor za tuje oblikovalce in na svojo prvo naslovko porinila Yvesa Saint Laurenta. Kot je pojasnila, se ni strinjala, da mora biti visoka moda nujno italijanskega porekla. Dandanes ji njeni bralci oziroma bralke, povečini poklicni modni poznavalci in umetniški intelektualci, dajejo proste roke za eksperimentiranje, Anna Wintour pa je pred časom izjavila, da »Franca že od nekdaj vidi širši sliko in da ji je popolnoma jasno, da gre pri Vogueu več kot za mesečno urejanje revije, saj ta igra odločilno vlogo pri postavljanju agende modni industriji.«
Sozzanijeva se je leta 2008 zelo zgovorno postavila po robu rasističnim standardom zahodnjaškega modnega tiska in modnih revij. Februarja je v trafike razposlala tako imenovano črnsko izdajo, v kateri so prikazali samo temnopolte lepotice, članki pa so se navezovali na tako imenovani črnski življenjski slog. Čeprav so v trženjskem oddelku pričakovali, da bodo njihovi zvesti bralci užaljeno zavrnili ponujeno čtivo, je bil učinek povsem nasproten. Febraursko številko Vogue Italia so v Veliki Britaniji in ZDA razprodali v pičlih treh dneh, in ko so pri matični založbi Condé Nast natisnili še dodatnih 60.000 izvodov, je postala najbolje prodajana številka vseh časov. Med njene najbolj odmevne, če ne šokantne izdaje sta se vpisali še tista, posvečena vse bolj razraščajoči plastični kirurgiji (julij 2005), in moška dvojna izdaja L'Uomo Vogue (maj/ juij 2012), ki je v ospredje postavila Afriko, njen razvoj pa tudi revščino in bolezni, skupaj z vplivnimi afriškimi osebnostmi, med njimi predsedniki, prvimi damami in kraljicami pa tudi umetniki, pisatelji, glasbeniki, oblikovalci in manekeni. O številki, v kateri so objavili tudi intervju z generalnim sekretarjem OZN Ban Ki Moonom, so poročali tudi v uglednih časnikih, kakršna sta Guardian in New York Times.
Sozzanijevo izpostavljanje lepotic, kot sta Tyra Banks in Naomi Campbell, je bila prav tako malenkost v primerjavi s tistimi, ki jih je izpostavila leta 2011. Februarja je predstavila Vogue Curvy, ki so jo pri vogue.it pospremili še s spletnimi portalom za blogerke in modne namige za ženske s polnejšimi postavami. Mesec pozneje je Sozzanijeva začela s peticijo, s katero je pozvala tudi vlade, naj zaprejo spletne strani, ki spodbujajo anoreksijo.
Belle Vere (prave lepotice op. p.)
Nadaljevala je na naslovnici Vogue Italia junijske izdaje istega leta, na kateri so kraljevale Tara Lynn, Candice Huffine in Robyn Lawley, Belle Vere, kot so poimenovali te lepotice z vidnimi oblinami, ki jih je zgolj v spodnjem perilu posnel legendarni modni fotograf in tesni sodelavec Sozzanijeve Steven Meisel (tudi avtor aktualne naslovnice). V prispevku čez 20 strani pa je hotela prikazati, da so dekleta z oblinami mnogo bolj seksi kot suhice. To je bil njen vnovični protiudarec proti številnim spletnim stranem in blogom, ki favorizirajo anoreksični videz in anoreksijo. Tega leta je poskrbela še za eno prelomnico: ustanovila je spletno modno enciklopedijo, ki premore arhiv gesel, ki se raztezajo od mode in kostumografije, modnih kreatorjev, fotografije, filma, osebnosti, blogerjev do materialov in arhitekture. Vsakdo jih lahko dopolni s kakšno informacijo, osebje Vogua pa jih tudi pregleduje.
Sozzanijeva pri svojih 64. letih ne kaže znakov, da bi se upočasnila ali igrala na varnejše karte, zaradi česar je pogosto tarča kritik. Ko je objavila trojico polnejših manekenk, so se usuli očitki, da je obilnejše ženske – z izjemo tistega članka – pregnala na splet, nekateri so jo oklicali za hinavko, ki selektivno izbira obilnejše ženske, medtem ko muhaste in neizrazne suhice ostajajo glavno tržno blago Vogue Italia in modnih revij nasploh. Sozzanijeva se ni dala. Izjavila je, da ni odgovorna za vse, kar se zgodi v modnem svetu ter dodala, da je tudi sama naveličana nesrečnih obrazov manekenk, ki so videti vse enako. Kaj počne in kaj misli, redno vsak dan v nekaj stavkih objavi tudi na svojem blogu, ki slovi kot ena najbolj priljubljenih rubrik na www.vogue.it.
Franca Sozzani, ki se je rodila v majhnem mestecu Mantua v severni Italiji, je prejela številne nagrade in priznanja za svoj prispevek k umetnosti in kulturi, med drugim nagrado mesta Rim za prepoznavnost italijanske mode po svetu, italijansko nagrado za novinarstvo Premiolino, nagrado mesta Milana za večjo prepoznavnost Milana v svetu in nagrado za umetnost fundacije Montblanc de La Culture, leta 2012 ji je francoski predsednik Nicolas Sarkozy podelil še naslov vitezinje francoske legije časti (Légion d'honneur), postala je tudi ambasadorka dobre volje pri Združenih narodih. Bila je kustosinja mnogih retrospektivnih razstav in je ustanovna članica neprofitne organizacije Child Priority Condé Nast, ki nadarjenim in talentiranim, a revnim omogoča študij in priložnost za delo.
Ameriški računalniški znanstvenik Alan Kay je že v 70. letih izjavil, da je najboljša pot za napovedovanje prihodnosti izumljanje prihodnosti, in zdi se, da v tem vidi svoje poslanstvo tudi Franca Sozzani, ki je tako rekoč sinonim za Vogue Italia.
