Zgodbe in podobe, ki pravijo, da še niso dokončane

»Kaj naj rečem, očitno mi je spet uspelo ušpičiti dober roman. Ne bom rekel, da zdaj, ko sem dobil že tri kresnike, zares poznam zmagovalno formulo. Te se pisatelj nikoli ne nauči do konca.« Tako je takoj po podelitvi nagrade, 23. junija, na Rožniku skromno komentiral letošnji kresnikov nagrajenec Andrej E. Skubic.

Skubičev šesti roman – za vse doslejšnje je bil nominiran, za dva pa je kresnika tudi prejel – se loteva novodobne zgodbe o tajkunstvu na slovenski način in politični korupciji. V družbi, v kateri posameznik trči ob zid na glavo postavljenih vrednot, so na preizkušnji seveda tudi najintimnejši družinski odnosi. Andrej E. Skubic je stopil na literarno prizorišče leta 1999 z romanom Grenki med, ki mu je – to je bilo takrat precejšnje presenečenje – prinesel prvega kresnika. Leta 2012 je slavil z romanom Koliko si moja?, z letošnjim si po številu kresnikov deli prvo mesto z Dragom Jančarjem, vmes je bil med nominiranci še leta 2002 z romanom Fužinski bluz, leta 2007 s Popkornom, leta 2010 je prišel med prvo peterico z romanom Lahko.

Letošnja kresnikovska žirija je v obrazložitev zapisala: »Novodobno tajkunstvo, korupcija, laži, izsiljevanja, prevare, vsakršne mahinacije in nenormalnosti, svet je skratka iz tira. In posameznik – junak našega časa, človek z načeli, upornik z razlogom –, ki mu zavre in se odloči ukrepati. In je potem, ko začne svoj zasebni maščevalni pohod uresničevati, kakor si je precej duhovito zamislil, veliko dramatičnega in veliko norega.

Avtor s kresnikom nagrajenih romanov Grenki med in Koliko si moja? pred bralcem razbohoti nenavadno zgodbo o slovenski sodobnosti, svet njegovega romana je zapletena struktura, zatrpana z razburljivostmi, z napetimi dogodki, z zapletenimi razmerji in na videz prostodušnimi izjavami, z nenehnimi obrati in absurdnimi situacijami, a pri tem ni avtor nikdar ne ideološki ne moralizatorski. Ne 'prodaja' nam ogledala, v katerem bi družba videla svojo revščino, ampak preprosto ponuja suvereno gladko izpisano zgodbo, ki jo je užitek brati – in se ob njej tudi zamisliti. Andrej E. Skubic je napisal sočen, ambiciozen roman o tukajšnji groteskni sodobnosti in njenih čudaštvih in ni videti razlogov, da ne bi nocoj odšel domov še z enim kresnikom.«

Eksistence slehernikov

Skubičevo prozo odlikuje avtorsko prepoznavna slogovna in pripovedna suverenost, velja za tako rekoč najbolj sodobnega slovenskega prozaista, ki mu nič, kar pripada tukaj in zdaj, ni tuje. V to zdajšnjost umešča male eksistence slehernikov in jih porine v okolje, ki utegne imeti zanje oprijemljive posledice ali pač tudi ne. Tako tudi v romanu Samo pridi domov, v katerem sledimo aktualni zgodbi slovenskega tajkunstva in politične korupcije.

Glavni protagonist romana je Leon Berden, ki zaradi javnega razkritja nečednih poslov svoje stranke izgubi ugledno službo v močni in vplivni, s politiko prepleteni odvetniški družbi. Postane ljudski junak, a zaradi tega njegova nova pravniška pisarna ni prav nič polna. Tudi njegov zakon z mladostno ljubeznijo, sicer sekretarko na ministrstvu, vidno izgublja sijaj. Za nameček se zaplete še z novinarko, ki jo zanima ozadje njegovega razkritja, na vrata pisarne pa nekega dne potrka eden najvplivnejših politikov v državi, ki bi rad tožil znanega kolumnista ...

Vse te dogodke Skubic v romanu splete v mešanico kriminalke in osebne oziroma družinske drame, začinjene z lucidnimi dialogi in notranjimi monologi ter različnimi pripovedovalskimi perspektivami. In čeprav konkretne aluzije na slovensko politično dogajanje, celo konkretne osebe, niso neprepoznavne, Skubičevega romana ne poganja politični aktualizem ali celo aktivizem, še manj gre za moralko. Svet ni črno-bel, ampak poln sivih odtenkov, pravičništvo pa lahko hitro postane bumerang za tistega, ki ga vrže.

Odsev viška domišljije

Pred razpletom letošnjega kresnika je avtor o začetkih svojega pisanja povedal: »Zanimivo, da novinarja nikoli nihče ne vpraša, kaj je tisto v njem, kar ga žene k novinarskemu pisanju. (...) Verjetno bi mu bilo zelo težko odgovoriti. Mene je k pisanju verjetno spodbudil tisti višek domišljije, ki me je prisilil, da sem moral že pri šestih letih začeti s štorastimi prvimi črkami pisati zgodbe o vesoljcih … Potem pa štirideset let pozneje končal pri tem, da pišem zgodbe o vesoljcih, ki živijo med nami, samo da oni ne vejo, da so padli med nas z drugega planeta. Zgodbe in podobe imajo to nesramno navado, da se mi zatikajo v glavi in nočejo stran, ostajajo z mano, se izživljajo nad mano, me silijo, da jih prebavim in ugotovim, kaj bi znale pomeniti. Zgodbe in podobe živih ali pokojnih, ki pravijo, da še niso bile povedane do konca. In to bi bilo verjetno to.«

Kritika je Skubičev roman sprejela brez večjih zadržkov in naklonjeno: V Književnih listih smo zapisali, da Skubic svoj roman 'počne' »sočno in občudovanja vredno gladko. Zgodbo poganja z natančno izpisanimi dialogi, s samoumevno suverenostjo jo kotali od suspenza do suspenza, z največjo lahkoto dramatizira vsak še tako majhen meander zgodbe. Njegovi liki so kompleksni, lebdijo med zasebnim in javnim, se pečajo s predsodki, plehkostjo in šibkostjo, upi in strahovi, norostjo in obupom, in pričarajo nič kaj spodbudno podobo sodobne sloveniane. Andrej E. Skubic je napisal ambiciozen, neznansko berljiv roman o groteskno spačenem podalpskem času.« Matej Bogataj je v Mladini presodil, da se Skubic »uspešno poigrava z našim pričakovanjem. Tisti, ki se postavi nasproti moči in kapitalu in politiki, tako rekoč upornik z razlogom, ki je očiščenje družbe, se izkaže za premetenega, koristoljubnega, predvsem pa je akutno do konca neodgovoren, do sebe in bližnjih. Bolj kot za norčevski pogum gre za koristoljubje, ki se skriva za krinko poštenja in pravičnosti.« Ana Schnabl je v Pogledih dodala: »Skubičev roman je roman dialoga in pretanjenega fokusa. Pripoved se med nevralgičnimi točkami suče oprezno, s prizorom pogosto začne in medias res ali pa ga konča brez sklepa, kar gradi kriminalnemu romanu sorodno napetost in berljivost.« V Dnevniku pa je Ana Geršak v romanu prepoznala »ostro kritiko­ trenutnega 'state of mind' v Sloveniji, v katerem dogodki v javni sferi nevarno ogrožajo meje zasebnega in vdirajo v intimo posameznika bolj, kot bi si bili pripravljeni priznati«.

Andrej E. Skubic je na tukajšnje literarno prizorišče s prvencem vstopil glasno in nadaljeval brez popuščanja, ni pa bil novinec v literarnem salonu: med pisanjem romanov je ubranil doktorsko disertacijo Sociolekti v jezikovni stvarnosti in literarnem delu, prevoda del Gertrude Stein in Jamesa Kelmana sta mu leta 2007 prinesla Sovretovo nagrado, nagrado za vrhunske književne prevode, ki jo podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev. O prevajanju je pred časom pripomnil, da si je na začetku izbiral besedila, »ob katerih je bilo treba nekaj pogruntati«, tako je bilo s Trainspottingom Irvina Welsha, enako z odlomki Joyceovega Finneganovega bdenja, Beckettom in drugimi. Ne brani se tudi drugačne tlake, prevedel je na primer tudi okrog 1800 strani obsegajoč »špeh« Normana Daviesa o zgodovini Evrope.

Skubic gleda tudi na oder: roman Fužinski bluz, ki mu je prinesel nominacijo za kresnika, je jeseni 2005 doživel uprizoritev v SNG Drama, v SNG Nova Gorica so leta 2009 pripravili krstno uprizoritev njegove prve drame Neskončni šteti dnevi, pred dvema letoma je Slovensko mladinsko gledališče uprizorilo njegovo dramo Pavla nad prepadom, v prihajajoči gledališki sezoni bodo v SMG premierno uprizorili Skubičevo delo z naslovom Nosferatu.