Tiskane izdaje
»Leta 2012 nas je povabila Helena Blagne, tokrat smo ji povabilo vrnili in se sodelovanja že zelo veselimo,« so na sedežu Dunajskih dečkov v palači Augarten pojasnili ozadje njihovega tretjega nastopa v samostojni Sloveniji prihodnji teden. Ob prejšnjih je slovensko občinstvo lahko uživalo v nastopu Haydnovega zbora, tokrat pa prihaja Schubertov, ki je ravno na turneji in bo pel pod taktirko stalnega dirigenta Oliverja Stecha.
Dunajske dečke sestavljata še Mozartov in Brucknerjev zbor, vsi štirje, v katerih poje okoli sto članov (trenutno) iz tridesetih držav, pa so enako pomembni in enako kakovostni. Vsi se občinstvu predstavljajo kot Dunajski dečki, poleg orkestra, sestavljenega iz Dunajskih filharmonikov, ter moškega zbora, ki ga sestavljajo pevci Dunajske državne opere, pa sodijo pod okrilje Dunajske Hofmusikkapelle, ene najstarejših evropskih glasbenih ustanov z več kot poltisočletno tradicijo.
Poslej tudi na Unescovem seznamu
Dunajski dečki so ena najprepoznavnejših ikon in posebnosti Dunaja in Avstrije, od prejšnjega tedna so vpisani tudi na Unescov seznam nematerialne kulturne dediščine Avstrije. »Vpis je za nas velika čast, kot nekakšen plemiški naziv, in potrjuje, da je naše delo zelo pomembno za družbo k bogatenju katere lahko pripomoremo. Je priznanje za dosežke otrok in celotne institucije, priznanje žive tradicije,« je vpis komentirala predstavnica za javnost Tina Breckwoldt.
Vsekakor so zelo živa tradicija, a ne samo zaradi fantov, ki so v svojih najživahnejših letih, temveč predvsem zato, ker njihovi štirje zbori vsako leto nanizajo po 300 koncertov po vsem svetu ter prejmejo aplavz skoraj pol milijona ljudi. Vsak zbor preživi približno enajst tednov šolskega leta na turneji ter nastopi na okoli 80 dogodkih na leto. Trenutno koncertirajo po Južni Ameriki, kjer pričakujejo 12.000 gledalcev. Vstopnice za njihove koncerte najhitreje poidejo na Japonskem, v Koreji in na Tajvanu ter tudi v nekaterih mestih v ZDA in Nemčiji, za letošnji decembrski koncert v samostanski cerkvi v nemškem mestu Lausitz pa so bile razprodane že septembra lani.
Korenine Dunajskih dečkov segajo v 14. stoletje, ko so ob cerkvenih priložnostih nastopali na cesarskih dvorih Habsburžanov. Leta 1498, ko je rimski cesar Maksimilijan I. preselil dvor in dvorne glasbenike na Dunaj, je ukazal, da mora biti med glasbeniki šest dečkov pevcev iz različnih delov rimsko-nemškega cesarstva. Položaj pevskega mojstra (Singmeister) je zaupal prvemu dunajskemu škofu, Slovencu Jurij Slatkonji, ki je leta 1500 postal kapelnik (Capellmeister) in leta 1513 »obrister Capellmeister«. Na tem položaju je moral skrbeti za zadostno število izurjenih pevcev, voditi vaje in množiti repertoar. Pod njegovim vodstvom je zbor zaslovel po zahodnih deželah in vplival na razvoj glasbe, je navedeno v Slovenski biografiji.
Zasedba, ki je bila že v srednjem veku mednarodna – z malimi člani iz Nizozemske, Flandrije, Nemčije, tudi z ozemlja sedanje Slovenije, pozneje pa še iz Italije, Madžarske in Romunije –, je zdaj globalna. Vse več prijav v zbor prihaja iz Indije, Kitajske, s Tajvana, Japonske, Koreje, Avstralije, Nove Zelandije, Združenih držav in Kanade (ter tudi iz številnih evropskih držav), kar pripisujejo »manjšanju« geografskih razdalj in tudi temu, da so otroci vse bolj samozavestni. K zanimanju za članstvo gotovo pripomorejo tudi nastopi in poročanje medijev. Kdo pa je ustrezen kandidat? »Dečki morajo imeti zdrav glas, posluh in občutek za ritem, navdušeni morajo biti za petje in si želeti postati člani zbora. Če otrok ni vpisan v prvo štiriletko naše šole, se mora k nam prijaviti v tretjem razredu. Prijavljene nato povabimo v naš poletni tabor, kjer se spoznamo. Če so vsi pogoji izpolnjeni in je kemija prava, otroka povabimo v četrti razred naše osnovne šole – v tistem letu ga namreč lahko najbolje pripravimo za petje v zboru,« na kratko pojasnjuje Tina Breckwoldt.
Življenje v internatu
Bodoči Dunajski dečki živijo v internatu, s čimer pristojni preizkusijo, ali otroku življenje v skupnosti ustreza, tako spozna tudi druge člane zbora, dokončno pa se odločijo skupaj z otrokom in njegovo družino med letom. Šolanje v Augartnu poleg pouka na nižji stopnji vključuje še od deset do dvanajst ur glasbe na teden. Vsak otrok ima v teh prvih letih tudi individualno pevsko izobraževanje, tako spozna svoj glas in se nauči, kako ga pravilno nadzorovati, pouk pa vključuje še solfeggio, branje notnih zapisov in zborovske vaje. Vsak razred, tudi najmlajši, se nauči spevoigre ali otroške opere, je obveznosti natančneje opisala Tina Breckwoldt.
Aktivni člani lahko ostanejo štiri leta, med svojim 10. in 14. letom, kar izkoristi večina. Le redkokdo odide prej. Pri nekaterih je za to krivo mutiranje glasu, pri drugih, denimo, selitev družine. Po besedah Tine Breckwoldt imajo v zboru tudi člane, ki pravkar prehajajo fazo mutiranja. Če se jim glas samo nekoliko zniža, lahko nadaljujejo petje brez prekinitve.
Številni Dunajski dečki tudi po svojem aktivnem obdobju nadaljujejo izobraževanje na višji stopnji. Ta je namenjena tudi deklicam s poudarkom na vokalni glasbi in petju. Poleg obveznih šolskih predmetov so na urniku tudi zborovsko petje, komorno zborovsko petje, uprizoritvene vaje, glasbeni stavek, kompozicija, urjenje posluha in improvizacija, šolanje pa morajo uspešno končati tudi iz predmeta petje.
Okoli 25 odstotkov jih odraste v poklicne glasbenike, uspešne dirigente in zborovodje, skladatelje (tudi filmske), orkestralne glasbenike, soliste in pevce, med najbolj znanimi iz zadnjega obdobja naštevajo imena, kot so Hrvat Max Emanuel Cenčić, Švicar Terry Wey, Avstrijec Peter Jelosits ...
Vsako nedeljo pri maši v Hofburgkapelle
A Dunajski dečki so bili že od nekdaj povezani z velikimi glasbenimi imeni, po katerih so tudi poimenovani njihovi štirje zbori. Joseph Haydn in Michael Haydn sta kot otroka pela v dunajski katedrali sv. Štefana, istočasno tudi na dvoru; Schubert je bil član zbora med letoma 1808 in 1813; Wolfgang Amadeus Mozart je bil dvorni skladatelj in je tudi pisal za dvorne glasbenike; Anton Bruckner pa je bil dvorni organist in učitelj pojočih dečkov. Ne smemo pozabiti tudi na Kranjca, renesančnega skladatelja Jakoba Petelina Gallusa iz Ljubljane, ki je bil v 16. stoletju član dvornih glasbenikov oziroma pojoči deček. Najpomembnejši del sodobnega repertoarja Dunajskih dečkov je še vedno klasična glasba, na turneji pa celo prevladujejo Gallusovi moteti, dodajajo. Trudijo se, da bi otroke naučili čim več glasbenih zvrsti, ne nazadnje morajo biti tudi koncerti čim bolj raznovrstni.
Zanimiva je tudi zgodba, kako so se njihovi nastopi razširili po svetu. Po koncu Habsburške monarhije je bil deški zbor cesarskih dvornih glasbenikov spet organiziran kot Dunajski dečki. Za njihovo izobraževanje, prenočišče, hrano in obleke je takratni predstojnik kapele Hofburg Josef Schnitt namenil svoj denar, a ker je šla banka, v kateri ga je hranil, leta 1926 v stečaj, se je odločil izvajati koncerte tudi zunaj kapele – za plačilo. Še istega leta so se za njihove nastope zanimali v Švici in Nemčiji, leto pozneje pa so Dunajski dečki pod vodstvom Ericha Kleiberja že peli v Berlinu. Leta 1928 so nanizali nastope v Atenah, Madridu, Rimu, Rigi, Stockholmu, Varšavi, Pragi – in Celju. V letih 1931 in 1932 so se podali na prvo turnejo po ZDA, leta 1935 pa (na 18-mesečno) že po vsem svetu. Že takrat pa so bili zaradi velikega zanimanja organizirani v štirih zborih. Po vojni so se vselili v palačo Augarten, ki so jo dogradili in obnovili z zaslužkom s prve povojne turneje po ZDA leta 1948. O Dunajskih dečkih obstaja veliko dokumentarnih filmov, glasbo pa so ustvarili tudi za nekaj hollywoodskih oziroma v njih nastopili. Vsako nedeljo od septembra do junija jim je mogoče prisluhniti pri maši v Hofburgkapelle, za kar zaračunavajo vstopnino od 10 do 36 evrov. •
