Zlata ljubezen

Pred več kot pol stoletja se je češkoslovaški atlet Emil Zatopek iz olimpijske vasi v Londonu proti domovini vračal z dvema olimpijskima kolajnama in – dvema zlatima prstanoma. Potem ko je na slovitem Wembleyju osvojil olimpijsko zlato na 10.000 m, na pol krajši razdalji pa srebro, se je ustavil v zlatarni na Picadillyju in kupil poročna obročka zanj in njegovo zaročenko Dano. »Je prav v redu, zelo čedna, visoka in vitka, s kratkimi kostanjevimi lasmi, svetlim sivim pogledom, lepim, odločnim in blagim nasmeškom in za nameček meče kopje,« je prvi stik s svojo bodočo ženo, ko jo je opazil na atletskem mitingu v Zlinu, opisal v knjigi Teči. Izkoristil je priložnost, ko je na zlinskem stadionu izboljšala osebni rekord, ji šel čestitat in ji v roke potisnil šopek. Ko je čez nekaj dni on popravil svojo tekaško znamko, je s čestitkami predenj stopila Dana. Ugotovila sta, da sta rojena istega dne, 19. septembra, prav tako istega leta (1922), le da je Dana šest ur starejša. Dva meseca po OI v Londonu 1948 sta dahnila usodni da.

V Helsinkih sta štiri leta pozneje postala prva zakonca v športni zgodovini, ki sta v istem dnevu osvojila vsak svoje olimpijsko zlato. Le nekaj minut po tem, ko je Emil postal olimpijski zmagovalec na 5000 m, je Dana v metu kopja z zlatom dosegla vrhunec kariere. Na novinarski konferenci je izjavil, da jo je pri vzponu na Olimp spodbudila njegova zmaga. »Prav res? V redu, pojdi in spodbudi kakšno drugo dekle, da vrže kopje 50 m daleč,« mu je hudomušno odvrnila. Pozneje je Emil Danino kopje, s katerim je osvojila olimpijsko zlato, predelal v držalo metle. »Sprva sem bila užaljena, a sem se hitro navadila. V kuhinji sem to metlo uporabljala več kot petdeset let,« je povedala v smehu. Zatopek je z izkupičkom kolajn na Finskem leta 1952 (zlati trojček je osvojil v desetih dneh) še vedno edini v športni zgodovini, ki je na istih olimpijskih igrah zmagal na 5000 m, 10.000 m in v maratonu – prav na teh igrah je v najdaljši disciplini sploh prvič tekmoval. Pred mesecem dni je minilo 63 let od tega veličastnega mejnika.

Zatopek je zmagoval v vseh razmerah, tekmece je puščal za sabo v dežju, snegu, ledenem vetru, prehiteval jih je za krog ali dva, nihče mu ni bil kos. Ko gre za tekaški slog, je veljal za posebneža. Tekel je daleč od akademskih pravil in elegance, naprej se je pomikal težko, neenakomerno, v sunkih. Glava se mu je med tekom pozibavala, premetavalo jo je z desne na levo. Tekel je s stisnjenimi pestmi in kaotično zvijajočim se torzom, opletal in krilil je z rokami, komolce je dvigoval previsoko. Pisatelj Jean Echenoz ga je v knjigi Teči primerjal s strojem, ki ima izjemen motor, vendar so nanj pozabili pritrditi karoserijo. Zatopek se s slogom ni imel časa ukvarjati, sprememba oziroma izpopolnjevanje bi namreč pomenilo preveč izgubljenih ur na škodo njegove vztrajnosti in krepitve moči. Zato je bil, tudi če navzven ni bilo videti lepo, zadovoljen, da teče, kakor ga najmanj utruja. »Tekel bi v brezhibnem slogu, če bi po neki lestvici ocenjevali lepoto teka, kakor pri umetnostnem drsanju. A zame je za zdaj pomembno samo to, da grem čim hitreje,« se je brezskrbno odzival na kritike Zatopek, ki je govoril šest jezikov – poleg maternega še rusko, nemško, angleško, francosko in madžarsko.

Kot bi ga sneli z verige, je premikal svetovne rekorde. Bil je prvi človek, ki je 10 km pretekel pod 29 minutami, in prvi, ki je 20 km premagal v manj kot eni uri. Atleta, ki so ga med kariero, v kateri je osvojil pet olimpijskih kolajn, imenovali češka lokomotiva, uvrščajo med največje tekaške bogove prejšnjega stoletja.

Uspehi so mu prinesli napredovanje v vojski, kjer je bil zaposlen, hkrati pa so ga rekordi, zmage in kolajne začeli omejevati. Oblasti so – ker je bil po njihovem mnenju proizvod realnega socializma – nadzirale njegove korake. Bale so se, da bi morda iskal azil na kateri od poti v tujino, zato so mu prepovedali tekmovanja zunaj domovine. Kot zagovornik praške pomladi je po vdoru sovjetskih čet leta 1968 padel v nemilost oblasti. Ko je izrazil, da obsoja invazijo sil pakta, so ga črtali iz vojske in mu prepovedali bivanje v Pragi. O tem, da bi zapustil domovino, nikoli ni razmišljal. Poslali so ga v rudnik urana, kjer je delal, izpostavljen sevanju, visoki koncentraciji prahu in strupenega radona, radioaktivni delci so se razprostirali na vseh koncih. Šest let je preživel v nemogočih razmerah (trikrat se mu je uspelo izmuzniti in obiskati ženo), dokler ga niso poklicali v Prago in ga »povišali« v smetarja. A jim ni uspelo, da bi ga ponižali, kakor so nameravali. Sodelavci izjemnemu atletu, ki ga je poznala vsa nacija, niso dovolili pobirati smeti; prebivalci v soseskah, po katerih je služboval, so sami praznili svoje kante v smetnjake in mu v znak spoštovanja vsak dan ploskali na ulici. Pozneje ga je oblast premestila na drugo delovno mesto; kopal je luknje za telegrafske drogove. Preden je pristal v kleteh informacijskega centra za šport v vlogi arhivarja, je moral pod prisilo podpisati dokument, s čimer je »priznal« vse svoje napake preteklosti.

Umrl je leta 2000 po dolgi bolezni. Polovica njegovih ostankov je pokopana v kraju, od koder prihaja, v bližini Zlina, polovico ima doma njegova žena Dana. »Topek je v modri posodi. Ko me obiščejo prijatelji, ga posedemo med nas, mu natočimo kozarec vina, dvignemo svoje in se pogovarjamo o njem, kot bi bil med nami,« je pred tremi leti povedala Dana Zatopkova v pogovoru za New York Times. Povabilo na olimpijske igre v Londonu leta 2012, v mestu, kjer je kot tekmovalka prvič okusila olimpijski duh, je zavrnila. Prepričana je bila, da so to zadnje OI, ki si jih je lahko ogledala v življenju. Ni jih hotela preživeti na avtobusu ali podzemni železnici in tako zamuditi vse tekme. Namesto poti na Otok si je izbrala umirjen ogled z domačega kavča. Gospa, ki bo čez mesec dni praznovala 93. rojstni dan, se približuje tudi naslednjim v Riu ... •