Tiskane izdaje
Lee Miller je ena fascinantnih umetnic 20. stoletja, nam je v pogovoru dejal Klaus-Albrecht Schröder, direktor dunajske Albertine, ki se v zadnjih letih vse bolj posveča razstavljanju del fotografske umetnosti. Letošnjo tovrstno razstavo so preprosto poimenovali Lee Miller (na ogled bo do 16. avgusta). Posvečena je opusu te Američanke, ki se je proslavila pred in še zlasti med drugo svetovno vojno, pa tudi v poznejših letih.
Lee Miller se je rodila leta 1907 in umrla leta 1977. S fotografiranjem se je seznanila že v najzgodnejšem otroštvu. Za to vrsto umetnosti jo je prvi navdušil njen oče. Pri devetnajstih letih je na newyorški ulici skorajda padla pod avtomobil, a jo je, po spletu naključij, v zadnjem hipu potegnil na varno Condé Nast, založnik slovitih revij Vogue in Vanity Fair. Očaran nad elegantnim videzom mlade Lee Miller ji je ponudil delo fotomodela. In Millerjeva je začela kaj hitro sodelovati s takratnim »patriarhom fotografije« Edwardom Steinchenom, pa tudi z Georgeem Hoyningen-Huenejem, ki je v času med obema svetovnima vojnama veljal za enega najpomembnejših ameriških modnih fotografov.
Vrsta fotografskih projektov
Ob koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja je Lee Miller živela v Parizu, kjer je nekaj časa sodelovala s polivalentnim umetnikom Manom Rayem, s katerim sta bila partnerja tudi zasebno. Skupaj sta izpeljala vrsto fotografskih projektov. Posamezni portreti, za katere je pozirala Rayu, veljajo danes za ikone umetniške fotografije prve polovice 20. stoletja.
Potem ko se sta se z Rayem razšla, se je začela tudi sama preizkušati kot fotografinja. Najprej v Parizu, kjer je sodelovala s Jeanom Cocteaujem in drugimi umetniki. Pozneje je delovala v svojem lastnem studiu v New Yorku, ki ga je odprla v času velike gospodarske krize v začetku tridesetih let. Prežemala jo je strast do nadrealističnega izražanja in tako je v vsakdanjih motivih odkrivala njihovo absurdno plat.
Po krajšem bivanju v domovini se je Lee Miller leta 1934 preselila v Egipt, kjer je fotografirala pokrajino v modernističnem in dvoumnem stilu. Takrat se je tudi prvič poročila – z nekim egiptovskim poslovnežem. A tako zakon kot njeno bivanje v Egiptu nista dolgo trajala. Že leta 1938 je bila v Angliji, kjer je spoznala svojega bodočega drugega moža, britanskega umetnika Rolanda Penrosa, s katerim sta se poročila dve leti po končani vojni.
Med osvoboditelji koncentracijskih taborišč
Pred začetkom druge svetovne vojne sta se seznanila s Pablom Picassom, ki je ustvaril niz njenih portretov. V začetku vojne je bila Lee Miller v Angliji, kjer je fotografirala in pisala reportaže o bombnih napadih na London in drugih dogajanjih. Od leta 1942 dalje je bila akreditirana vojna poročevalka. Spremljala je ameriške oborožene sile, v zadnjem letu vojne pa tudi padec Hitlerjevega tretjega rajha. Nekatere njene reportaže so cenzurirali, denimo tisto o bitki za francoski Saint-Malo avgusta 1944. Ameriško poveljstvo namreč ni hotelo, da se izve, da imajo napalmske bombe, ki so jih takrat prvič uporabili.
Fotografije Lee Miller v Albertini niso zgolj razstavljene po galerijskih stenah. Ogledujemo si jih lahko tudi v revijah Vogue in Life, v katerih so fotografije ilustracije njenih reportaž. Poleti 1945 so seveda v reviji Vogue pisali o drugačnih temah kot danes.
Lee Miller si je ves čas prizadevala, da bi ameriškemu občinstvu pokazala, kako je videti življenje v Evropi iz osebnega zornega kota. V Leipzigu je fotografirala trupla nacističnega župana, njegove žene in hčerke, ki so tik pred prihodom ameriških čet naredili samomor v županovem uradu. Bila je med prvimi osvoboditelji koncentracijskih taborišč Buchenwald in Dachau, kjer je v nasprotju z drugimi reporterji od blizu fotografirala gore trupel in druge posledice množičnih zločinov. Ameriška izdaja je objavila vrsto njenih fotografij o taboriščih, britanski Vogue pa le majhno fotografijo iz te njene serije, da ne bi preveč šokiral svojih bralcev.
Znana kot model
Čeprav so številna dela Lee Miller zgled uspešne vojne fotoreportaže, je v zvezi z njo najbolj znan posnetek iz druge svetovne vojne tisti, v katerem nastopa kot model, ne kot fotografinja. Aprila 1945 sta Lee Miller in njen kolega David E. Scherman skupaj z ameriškimi četami prišla v komajda osvojeni München. Napotila sta se v zasebno stanovanje Hitlerja, ki je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja prav iz Münchna začel svoj politični vzpon. Sedla je v njegovo kad, pred njo pa pustila oblačila in blatne škornje. Vse to je videti na provokativnem portretu. Ta simbolični prodor v zasebno območje diktatorja kaže drugačen, ženski umetniški vidik zavezniškega zmagoslavja nad Hitlerjevo Nemčijo – v nasprotju z moškim, denimo, dviganjem sovjetske zastave na Reichstagu v Berlinu (ali ameriške na Iwo Jimi v vojni proti Japoncem).
Lee Miller je leta 1945 fotografsko delovala tudi na Dunaju. Nekaj mesecev po koncu vojne je v avstrijskem glavnem mestu ustvarila več reportaž. Očitno je, da je imela kritičen odnos do Avstrijcev, ki so se leta 1938 priključili Hitlerjevi Nemčiji in sprejeli nacistično ideologijo, hkrati pa tudi veliko sočutja do trpečih otrok v dunajskih bolnišnicah.
Po seriji šokantnih vojnih reportaž se je kmalu po koncu druge svetovne vojne preselila v Anglijo. Leta 1947 je dobila sina Antonyja. Nekaj let je še občasno objavljala reportaže, nato pa se je v začetku petdesetih let prenehala ukvarjati s fotografiranjem – deloma zaradi družinskih obveznosti, deloma pa tudi zaradi postravmatske nervoze in depresije, ki sta bili najverjetneje vzrok za njen poznejši alkoholizem. Umrla je za rakom leta 1977. Hišo Farley Farm, v kateri je desetletja živela z možem in sinom, so spremenili v arhiv Lee Miller in zbirko Rolanda Penrosa, v muzej, ki ga vodi njun sin Antony Penrose. •
