Zvezdica Zaspanka včasih naivna, danes odločnejša

»Komet Repatec, komet Repatec, postoj, postoj! Kaj je novega po svetu, nam povej! Si nam prinesel kaj novic?« »Novice? O, pač, na Zemlji je znova spet podobno kot nekoč.«

V Lutkovnem gledališču Ljubljana, če smo natančnejši. Otroci nekdanjih otrok po slavni oživitvi kultne Zvezdice Zaspanke v sezoni 2008/2009 namreč lahko ta mesec znova uživajo v pripovedi s širnega neba in prešernega Zemljinega cirkusa ter prisluhnejo sporočilu Franeta Milčinskega Ježka, ki ni zaznamovalo le generacij slovenskih otrok (zaradi gostovanj in prevodov pa najbrž tudi marsikaterega tujega malčka), ampak predvsem lutkarje in druge ustvarjalce fantazijskega sveta za najmlajše ter slovensko lutkarsko umetnost nasploh. Zvezdica Zaspanka šteje za prvo sodobno slovensko radijsko igro za otroke (leta 1952) in prvi sodoben slovenski lutkovni tekst (1955), ki ga je za lutkovni oder na pobudo režiserja praizvedbe Jožeta Pengova priredil sam avtor Frane Milčinski Ježek.

Potem ko so slovenski lutkarji z njo leta 1957 očarali tudi znamenitega ruskega lutkarja Sergeja Obrazcova, ki mu je avtorica lutk, kiparka Mara Kralj, poklonila kopijo Zvezdice Zaspanke, se leto pozneje uspešno proslavili na lutkarskem festivalu v Bukarešti in nato uspešno začarali občinstvo na turneji po Zahodni Nemčiji, slovenska kritiška in kulturna javnost pa z njo odkrila lutkovno gledališče tako kot zvrst kot tudi predstavo samo, je v to svetlo nebo zlatih lutkarskih časov s svojim ognjenim repom močno zarezal požar v delavnicah nekdanjega Viba filma na ljubljanskih Poljanah. Bilo je ravno na začetku sezone leta 1972, ko so marionete želeli očistiti in po potrebi popraviti. Ko se je zaradi varjenja v spodnjih filmskih delavnicah vnelo, se je ogenj razširil še v lutkarske in tako v celoti vzel dve predstavi – poleg Zvezdice Zaspanke še Sinjo ptico.

Kot poudarja Matjaž Loboda, režiser leta 2008 znova obujene predstave oziroma hommagea nekdanjim lutkarskim mojstrom vseh vrst, je Jože Pengov z njo tako kot prej že z Žogico Marogico naredil odklon od povojnega tako imenovanega sokolskega lutkarstva. »Bili sta sodobni igri, ki sta drugače komunicirali z občinstvom, in to se kaže še danes. Zvezdico Zaspanko smo oživili ob 60-letnici Lutkovnega gledališča Ljubljana, 40. obletnici Pengovove smrti in 20. obletnici Ježkove smrti ter 99. rojstnem dnevu Mare Kralj, da se lahko ponovno vrača na oder.«

Dolga leta je tlela želja, da bi predstavo obudili, toda po Lobodovih besedah so bili lutkarji v negotovem prostorskem položaju, tako rekoč na cesti, pa tudi brez prave volje. »Ko je naš tehnični vodja Ciril Jagodic prenašal ogorele lutke, je malo manj kot jokal zraven, približno tak je bil tudi spomin na predstavo. Ker pa so gledalci večkrat povpraševali, kdaj bodo nebesno junakinjo lahko znova videli, jo je leta 1985 na oder postavil Matija Milčinski. Bila je nekakšna sodobna 'rockovska' različica z velikimi lutkami in neko drugačno dimenzijo. Leta 2001 je sledila še Zvezdica Zaspanka Diega de Bree, ki pa je bila po mojem mnenju preveč hermetična, še komaj prepoznavna,« je o dveh poznejših različicah povedal sogovornik, ki je v LGL, takrat še Mestno lutkovno gledališče na današnjem Šentjakobskem trgu, stopil leta 1953 kot enajstletni deček na avdicijo za Obutega mačka. Sodeloval je že pri prvi Pengovovi postavitvi znamenite Zvezdice: sprva je igral kratko vlogo dveh ročnih lutk na sejmu ter asistiral, nato je prevzel eno od zvezdic, s katero je nastopil na festivalu v Bukarešti in na turneji po Nemčiji. Naposled mu je bila zaupana še sama naslovna junakinja.

»Predstavo sem znal na pamet in sem vedel, kaj je skušal uveljaviti Pengov, zato sem zbral tudi pogum, da jo oživim. Šlo je predvsem za hommage oziroma kulturološki dogodek, da bi skozi lutkotečni program oživil stare mojstre. Skušal sem ujeti predvsem duha tiste predstave. Na srečo se je ohranilo nekaj skic ter fotografije vseh lutk, iz filma Črta Škodlarja iz leta 1964 pa smo določili še ustrezne barve in deloma scenografijo,« je oživitev opisoval Matjaž Loboda, ki je po Obutem mačku dosegel še vse ostalo: med drugim je (bil) umetniški vodja, dramaturg, režiser, igralec, animator, pisec mnogih lutkovnih besedil in promotor slovenske lutkovne umetnosti in dediščine.

Stvari nima smisla dobesedno prevajati v nov čas, poudarja, saj so današnji otroci drugačni. »Tudi Zvezdica Zaspanka je bila včasih sentimentalna, naivna punčka, zdaj je pa odločnejša, čeprav je to nakazal že Ježek,« je poudaril sogovornik, ki pa so ga današnji malčki vseeno presenetili, saj gostobesedni igrici še vedno pozorno sledijo. »Nekaj stavkov, ki so po mojem zadrževali ritem, sem črtal, kakšnih drugih razlik pa ni,« pravi in doda, da se je izgubila edino glasba, ki jo je izvajal orkester Radia Ljubljana, potem pa je tik pred premiero 22. januarja 2009 izvedel, da ima nekdanja sodelavka znamenitega tonskega mojstra Rudija Omote izviren glasbeni posnetek, toda zaradi bolezni za njim ni mogla pobrskati.

Ostalo je pri novi glasbi Julijana Strajnarja, ki je sledil zvočni osnovi iz filma Črta Škodlarja ter jo popestril z lastnimi vložki. V nasprotju z glasbo, ki je ni bilo mogoče izločiti iz filma, jim je v predstavo, ki je nastajala leto dni, uspelo umestiti glas Klicarja – glas prvega režiserja Jožeta Pengova, ki je posodil glas tudi Botru Mesečku. Lobodova predstava je bila prirejena Malemu odru na Krekovem trgu 2, za katerega so morali izdelati nekoliko manjše kulise ter ustrezno urediti 'promet', animatorje pa razporediti na tri konce.

Naslovno govorno vlogo je dobila Maja Kunšič, kar sama šteje za veliko čast. »Lik Zvezdice Zaspanke imamo zasidran v spominu, zato je precej odgovorno, da ji vdahneš aktualnost, živost in s tem tudi svoj čar,« je prepričana sogovornica, ki se je pri Zvezdici Zaspanki srečala s klasiko še v enem pogledu. Kot predstavnica mlajše generacije ni vajena delitve vlog – Zvezdica Zaspanka se namreč zbudi šele pod rokami Petra Dougana, ki je sodeloval tudi pri praizvedbi. »Dougan animira Zvezdico na marionetnem odru z mostu, sama sedim pod odrom in, obrnjena proti občinstvu, spremljam Zvezdičino premikanje v ogledalu. Nenehno jo moram gledati, saj če se pomotoma kaj zaplete, še lahko rešim situacijo,« je nekaj zaodrskih skrivnosti razkrila Maja Kunšič, ki ji lik iz otroštva v novih časih izraža še neko drugo sporočilo: »Ljudje bi večkrat morali poslušati srce in začutiti tudi potrebe in želje drugih bitij.«

V predstavi poleg Petra Dougana še vedno nastopa tudi animatorka Breda Hrovatin, ki je pri Zvezdici Zaspanki sodelovala že prvo sezono v sredini petdesetih let prejšnjega stoletja. Pod njenimi rokami, četudi je uradno upokojena že dve desetletji, pa v Zvezdici Zaspanki (ključna je tudi pri predstavah Sapramiška in Žogica Marogica) nastopajo Boter Mesec, Zvezdogled in Opica. »Nazadnje, ko smo jo igrali, sem animirala še Ceferina, a zdaj bi težko zmogla še to zahtevno vlogo,« je povedala sogovornica in izrazila pohvale mlajšemu kolegu Gašperju Malnarju, ki animira sladoledarja in interpretira »njenega« Zvezdogleda.

»Malenkost iz konteksta se mi zdi edino inkasant za elektriko, saj imam občutek, da njegove vloge otroci danes ne razumejo povsem, saj se ne odzovejo tako, kot so se pred pol stoletja, ko so ti zares hodili od hiše do hiše,« je opazila Breda Hrovatin. Toda to je po drugi strani razlog več za nostalgijo tistih otrok, ki so medtem že postali starši.


VIDEO: Zvezdica Zaspanka, lutkovna predstava leta 2009