Le ljubezen lahko razblini vse to sranje preteklosti

Neki večer, nista se še poznala, sta sedela vsak za svojo mizo. Ona Poljakinja, on Nemec. Ko so ga vprašali, kaj počne, je povedal, da piše knjigo o svojem dedu esesovcu. Tišina. In ona: Moj ded je umrl v Auschwitzu. Tako se je začela zgodba dveh na Poljskem priznanih avtorjev, ki sta o bolečini preteklosti napisala knjigo. On je ljubil judaizem, pa ni vedel, zakaj. Pri petnajstih se je začel učiti jidiš, pri dvajsetih hebrejščino. Ona je dobršen kos svojega življenja iskala prepišne prostore, od koder bi lahko pobegnila. Zdaj vesta, zakaj. Gabriela in Uwe Seltmann sta iz družinske preteklosti ustvarila življenjski projekt.

Kako sta se znašla kot naslednika zgodbe starih staršev?

Uwe: Že v Tori je zapisano, da so generacije med sabo povezane, pa če to hočemo ali ne. Več tisoč let kasneje to potrjujejo tudi psihologi. Najina glavna tema raziskovanja je transgeneracijski prenos travme. Za nekoga je čas pred 75 leti »pradavnina«, za drugega le utrip stran. Nekaj zavonjaš, slišiš, pa si že v preteklosti. Preteklost ni nikoli zgolj preteklost, je vedno sedanjost, in vpliva na družino, celotno družbo, narode, politiko. Jasno mi je, da lahko lepo prihodnost ustvariš le, če si spravljen s preteklostjo. Pa to ne pomeni na primer, da bi se vsi Nemci danes morali počutiti krive zaradi dejanj svojih prednikov. Ne, gre zgolj za zavedanje, za opozorilo, da se kaj takega nikoli več ne bi zgodilo.

Poznamo dejstva druge svetovne vojne. A takoj ko umrejo svojci, ki so preživeli holokavst, že pozabimo.

Gabi: Res je, iz zgodovine se čisto nič ne naučimo. Veliko se ukvarjam s spominom in luknjami v njem, pogosto potujem v Ukrajino, po Poljski. Opazila sem zanimiv proces: prva generacija, ki je doživela vojno, naj bo s strani mučiteljev ali mučencev, naslednji generaciji zamolči svojo stvarnost, ker želi potomce zaščititi pred svojimi grehi ali trpljenjem. Druga generacija, kot recimo najini starši – to so otroci, ki so se rodili med drugo svetovno vojno – živijo s težko travmo, ki se je ne zavedajo. Mi, tretja generacija, ne čutimo več tolikšnega strahu, zato spregovorimo. Nevednost – največja nevarnost.

Vojno sem začutila z grško mitologijo. Gorgona Meduza (Gorgona je v grški mitologiji krvoločna pošast, ženska z ostrimi čekani ter živimi, strupenimi kačami namesto las, op. p.) je ljudi spreminjala v kamne. To so naši starši – polni strahu glede dogodkov, o katerih ne želijo oziroma ne morejo govoriti. A obstaja zdravilo, ki izniči urok – samorogove solze. Kamne spremeni nazaj v ljudi. Ko ljudi pripravim do tega, da začnejo govoriti, se jim ulijejo solze, ki jih ni moč ustaviti. Pravim jim solze odrešitve, solze celjenja, ki neizmerno pomagajo.

Uwe: V Ukrajini sva spoznala številne starejše ženske, ki so bile izjemno srečne, da so lahko spregovorile. Spomnile so se vsega, kar se je zgodilo med vojno. Kot bi bilo včeraj. Podobne zgodbe so se nama pogosto dogajale. Sediš za mizo, lepo je, glasba fina, hrana dobra in nenadoma po tretjem kozarcu vina nekdo blizu tebe začne jokati, čeprav ga poznaš kot močnega »medveda«, ki mu nihče ni kos, ki šale stresa iz rokava. In reče tiho, v solzah: »Moja hčerka se drogira. Ne vem, kaj naj.« Naslednje jutro pa – kot da se nič ni zgodilo. In spet je isti stari »medved«, nasmejan in močen.

Kako sta se spoznala, par, v katerem je bil vsak na svoji strani zgodovine?

Uwe: Že vse od začetka sva poznala zgodbo drug drugega. Potoval sem iz Ukrajine v Nemčijo in imel sem le en dan za obisk Krakova. Šel sem v svojo najljubšo kavarno Singer. Tam naj bi se srečal s prijatelji na pivu. Ker je bil judovski festival, sem vedel, da ne bom niti minuto sedel sam pri mizi. Kaj kmalu sem se znašel v pogovoru z bližnjim omizjem. Vprašali so me, kaj počnem. Povedal sem, da sem novinar, ki piše knjigo. Ja, o čem pa govori, jih je zanimalo. O mojem dedu, sem odgovoril. Ja? Povedal sem jim, da je bil moj oče rojen v Krakovu. Njegov oče, torej moj ded, pa je bil esesovec. Nastala je tišina, da bi slišal iglo pasti. Aha, čas je, da grem, sem si mislil. Kot sem moral oditi tolikokrat poprej. A nato je nekdo rekel: »Mojega dedka so ubili v Auschwitzu.« In spet tišina. Jaz pa pri sebi: Ok, zdaj pa res moram iti. Izkazalo se je, da je bila to Gabi. Govorila sva vso noč. Naslednji dan sem moral nazaj v Berlin. In nisva se poslovila z mislimi na naslednje srečanje. Čez nekaj dni sem sedel v svoji pisarni v Leipzigu. Dobim elektronsko pošto in v njej: Mi lahko pošlješ svojo knjigo? Gabi sem vprašal, ali naj jo pošljem ali osebno prinesem v Krakov. (Smeh.) Odgovorila mi je z vprašanjem: Imaš čas? No, čez dva tedna sem imel dopust, moral bi iti v Grožnjan, a sem si rekel: Lahko grem naravnost ali pa naredim ovinek mimo Krakova. Dva dneva gor ali dol. (Smeh.) Šel sem k njej in čez tri dni sva šla v Grožnjan skupaj. In čez teden dni sem jo vprašal, ali obstaja kakšna možnost, no, ali si lahko sploh predstavlja, da bi se poročila z mano. Ni bila prepričana, pa je rekla, da naj, bilo je sredi Grožnjana, vprašava mimoidoče. Vsi so rekli: Seveda! Ali pa: A nista že? In sva se poročila.

Gabi: Ko sva se tisto jutro, potem ko sva se spoznala, sprehajala po judovski četrti Kazimierz, sva se na široki ulici Szeroka v nekem trenutku pogledala v oči in takoj vedela, da se dogaja nekaj pomembnega. (Nepričakovano se ji v kotičkih oči začenjajo nabirati solze.) Prevzela me je jeza. Kako je mogoče, da se morava po vsem tem trpljenju druge svetovne vojne midva ponovno soočati z isto bolečino preteklosti?! Zdaj vem; če v družini zmanjka samo en človek – in moj ded je nasilne smrti umrl v taborišču – je to velika rana za generacije, ki pridejo za njim. Kaj šele, če v družini umre več ljudi?! Zgodba tišine je seveda lahko hrepenenje po varnosti, a težavam, ki se ti pojavilo kasneje v življenju, zanj ni mar. Uwejev dedek je leta 1945 naredil samomor, nekaj mesecev kasneje je umrla še mati. Vseh šest otrok, seveda tudi Uwejevega očeta, so oddali v rejništvo v Nemčijo in Avstrijo. Uwe je pred 15 leti začel raziskovati zgodovino svoje družine in o tem napisal knjigo.

Uwe: Že kot otrok sem v očetovem potnem listu videl, da je bil rojen v Krakovu. Vprašal sem ga, kje je to. Na Poljskem, je rekel. Zakaj pa si se rodil na Poljskem? Ne vem, je odgovoril, moji starši so živeli tam. Ja, kako to? Ne sprašuj me, je rekel, ničesar ne vem. Od takrat me je vse bolj glodalo. Tedaj so bile žive še dedkove sestre. Ko sem jih spraševal o preteklosti, je bilo vse, kar so odvrnile: »Oh, ne spomnim se, tega je že davno. Slabo je vreme danes, ne?« V družini sem čutil močan odpor do razkrivanja preteklosti. Pred izidom knjige je bil ded tabu naše družine. Ko pa je bila izdana, je postala tabu – knjiga. Del družine, ki živi v Avstriji, se z mano še vedno ne pogovarja. Zanje sem persona non grata. Slišim, da sem izdal družino, jo osramotil. A to je delo, zdaj vem, nezavednih vzorcev. Ko sem spoznal Gabi, mi je postalo jasno, da je treba raziskati tudi njeno zgodbo. Odkrila sva sedem pisem prijatelja njenega deda; skupaj sta bila v koncentracijskem taborišču Majdanek, nato pa poslana v Auschwitz. Drug drugemu sta obljubila, da bo tisti, ki preživi, drugo družino obvestil o tem, kar se je zgodilo. Teh sedem pisem je desetletja ležalo v prahu, nikoli se jih nihče ni dotaknil. Ko sem prijatelja, veščega nemščine in poljščine, poprosil, naj mi jih prevede, je že po polovici strani začel tarnati, da se ne počuti dobro. Pa sva šla na pivo. In začel je govoriti o svoji družinski tragediji. Oba njegova dedka sta bila v taborišču, njegova mati pa nikoli ni dovolila, da bi dedka, ki je preživel, kar koli vprašal o tem, kako je bilo med vojno. Zgodbo je tako tudi sam začel odrivati, a ko je bral ta pisma, se je vse zbudilo v njem. Včeraj me je poklicala mama, je nato priznal, in mi rekla: »Te ni sram, da je tvoj prijatelj Nemec?!« Oba sva sedela drug ob drugem in jokala. (In začne Uwe jokati tudi med pogovorom.)

Sta se kdaj vprašala, zakaj so bili ravno vajini starši na določeni strani zgodovine? Filozofinja Arendtova je namreč v svojih delih poudarjala, da je zlo banalno, da se tisti, ki so ubijali, od tistih, ki niso, niso bistveno razlikovali, v njih ni bilo »semena zla«, ki je samo čakalo, da se zbudi.

Uwe: Ja. O tem se veliko pogovarjam z otroki, ki jim predavam na šoli. In ko jih popeljem v igro vlog, mi takoj postane jasno, da se bo vojna nedvomno ponovila. Zlo je tako močno v nas ... A tudi dobro! In lahko se odločimo, kako ravnati. Spoznal sem veliko prijateljev starega očeta, predvsem ženske. Deda so omenjale le v presežnikih. Kako čudovit je bil, visokoizobražen novinar, oboževal je glasbo, njegova knjižnica je bila presunljiva, rad je pisal v kavarni, nikoli v pisarni. Oboževal je Dunaj. In ko so ga obiskali prijatelji, jim je pokazal vse najčudovitejše kraje v tem mestu. Zamislil sem se. Novinar sem, ne maram delati v pisarni, temveč v kavarnah. Obožujem glasbo in moja knjižnica je res obsežna, ljubim Dunaj. Sedemdeset let kasneje – ista zgodba. Vnuk se vede enako kot dedek. Pogosto sem se vprašal, kaj bi bilo z mano v tistih časih vojne.

Ko so me nekoč povabili na literarni večer v Aachen, je k meni pristopil nekdanji sošolec, ki ga nisem videl že trideset let. Tudi midva sva odprla taisto vprašanje. »Prepričan sem, da bi te že drugi dan zaprli,« mi je rekel. In vprašal sem ga, zakaj tako misli. »Že kot otrok si vedno naredil ravno nasprotno od tega, kar je hotela učiteljica.« Res sem bil tak. (Smeh.) In podobno je danes. Vem tudi, da nisem pogumen. Če bi me mučili, bi takoj popustil.

Gabi: Moj ded prihaja iz Ukrajine. Babica je pobegnila v Krakov, in sicer tako, da je bila deležna pomoči moževega sošolca. Ko sem raziskovala svojo družinsko zgodbo, se mi je razjasnilo nebo ob spoznanju, da tudi takrat, ko je najbolj temno, obstajajo ljudje, ki pomagajo, ki skušajo biti na dobri strani življenja. In ko sva nato skupaj delala dokumentarni film o ljudeh, ki so med vojno pomagali žrtvam, so skoraj v en glas rekli: »Pomagati ali ne nikoli ni bilo niti vprašanje!« Čeprav so dobro vedeli, da bi, če bi bili izdani, ubili tako njih kot vso njihovo družino, so stegnili roko v pomoč.

Kaj je v človeku, družini, okoliščinah, da se odloči postati morilec? Ali sploh obstaja trenutek odločitve?

Uwe: Iskreno povedano bi rekel – ne vem. Lahko bi rekli, na primer, da je pomembna izobrazba. A moj ded je bil izjemno izobražen mož. Njegovi starši prav tako. Babica je prihajala iz dinastije protestantskih pastorjev. Verjel sem, da ne moreš zlahka ubijati, biti slab, če močno verjameš v Boga, a je bila tako fanatična nacistka, da si je težko predstavljati. Ko je leta 1933, potem ko je v Weimarju srečala Hitlerja, pisala v dnevnik, je ta njegov obisk opisovala tako, da bi mirno lahko rekli, da je ob pogledu nanj doživela orgazem. Ko danes spremljam širjenje neonacističnih gibanj, me boli pri srcu. In ker veliko prebiram o prvi svetovni vojni, imam občutek, da smo v času, ki je zelo podoben letu 1914. A spet; predavam, snemam filme, da bi lahko prispeval svoj kos k boljšemu svetu.

Gabi: In če bo že šlo vse k vragu, si bova vsaj lahko rekla, da sva nekaj naredila v imenu miru, v imenu najinih družin.

Uwe, vi imate judovske prednike, ne?

Uwe: Ko sem se preselil v Kazimierz, sem začel brskati in ugotovil, da je bila v vasi, kjer se je rodil moj prapradedek, največja skupina Judov v vsej Vestfaliji. Kar tri družine s priimkom Marburger so deportirali in ubili. Babico, ki je bila takrat stara sto let, sem vprašal, ali so del naše družine – imeli so namreč isti priimek. Odgovorila mi je zelo dvoumno, nato je zaprla eno oko, edino, na katero je še videla, in vedel sem, da je pogovor končan. A niti spomnil se nisem, da bi judovske korenine iskal tudi na dedovi strani. Zdelo se mi je samoumevno, da jih nima, glede na to, da so morali nacisti za štiri generacije nazaj dokazovati, da so arijci. Nato pa so me pred nekaj leti povabili v Budimpešto. Teden prej nisem vedel, kje bom sploh govoril, zato sem v google vtipkal svoj priimek Seltmann in kraj Budimpešta. Pojavilo se ni nič o mojem predavanju, temveč ime: rabin Lajos Seltmann. Prebral sem tudi, da je delal predvsem na Madžarskem. Šel sem v Izrael, v Jad Vašem, in našel povezavo. Človek, čigar boter je bil sam Himmler (ki je menda dedovi družini na dom pošiljal ekološko pridelane marmelade in sokove), je moral skrivati, da ima judovske prednike. Noro, ne? Pa saj mi je bilo čudno, ko sem prebiral njegove dokumente in pisma, v katerih prosi za dodatna potrdila »zaradi tiste zgodbe z Madžarsko«. Ta del stavka mi je bil do takrat neznanka, zdaj pa je sestavljanka dobila manjkajoči košček.

Gabi: Ker je bil Uwejev ded vojak, je lahko našel o njem veliko informacij. A moj oče je bil ravnatelj šole, bil je na strani žrtev, informacije o njih pa so pogosto preprosto izginile. Ko je bil v koncentracijskem taborišču Majdanek, je okoli vratu nosil svojo številko, zapisano na kovinski ploščici. Še dobro, da smo našli pisma prijatelja, pričevalca njegove smrti. Ko so zapirali Majdanek, so v dveh dnevih ubili 8000 Judov. Tiste, ki to niso bili, so strpali v vagon in jih poslali v Auschwitz. Tri dni niso dobili ne hrane ne vode. V pismih sva prebrala, da so hitro umirali. Tisti, ki so bili izmučeni, so ležali na telesih mrtvih. Ko je vlak le prispel v Auschwitz, ni nihče mogel izstopiti. Večina je bila mrtva, preživeli so se opotekali. Dedov prijatelj je bil pred vojno vojak, zato je bil močan; zbral je še zadnje atome moči, da je vstal. Ded ni mogel, čeprav je bil še živ. Ko so očetovega prijatelja poslali v barake, je pobegnil in šel iskat očeta. Našel ga je na kupu trupel, ravno tako mrtvega. Dve leti sem potrebovala, da sem prepisala vsa ta pisma. Vsakič znova me je stisnilo v trebuhu, ko sem jih pogledala. Spreletelo me je pomembno osebno spoznanje; vse do takrat nisem bila sposobna stati v večji skupini ljudi, ne da bi videla, kje je izhod. Stiskalo me je v prsih, hiperventilirala sem. Ni mi bilo jasno, od kod to silno nelagodje. A ko sem pisma prebrala, mi je postalo jasno. Moj ded je umrl v gruči ljudi v vagonu brez izhoda ...

Kako sta se spremenila po vseh teh letih raziskovanja?

Uwe: Zelo. Naredila sva veliko delo, ki pa je moralo biti opravljeno. Po vseh teh letih sem bolj sproščen, za nepomembne reči mi ni mar. Nisem veren, a čutim, da je nad nama sila, ki naju ščiti. V raziskovanje sva dala skoraj vse svoje premoženje, tako da živiva od mojega pokojninskega zavarovanja. In ja, seveda se vprašaš, zakaj sva to naredila ...

Gabi: Zato je dobro, da sva dva. Ko eden od naju reče, da ni več prepričan, ali je bilo pametno, ga drugi dvigne. Nehaj, bilo je prav, si rečeva. Redko dvomiva skupaj. (Smeh.) Pa me na Poljskem vprašajo, kako sem lahko z njim, ko pa ima takšno preteklost. In rečem – ljubezen. Le ljubezen lahko razblini vse to sranje preteklosti.