Tiskane izdaje
Zato ni čudno, da se pridelovalcem marelic na Planini letos resnično smeji. Tu in tam se namreč zazdi, kot bi se drevesa, polna sladkega sadeža, v katerem najbolj izstopa prav vsebnost vitamina A – ta je pomemben za dober vid, kožo, lase in nohte –, poskušala odkupiti za slabo letino zadnjih dveh let, ko je svoje naredila predvsem spomladanska pozeba. »Smo šele na dobri polovici obiranja, zato je težko napovedati, kakšna bo končna letina, a mogoče bomo letos prišli do petnajstih, celo dvajsetih ton,« optimistično napoveduje Peter Marc, ki je pred petnajstimi leti na Planini prvi zasadil nasade marelic.
Danes boste v njih našteli nič manj kot 1700 dreves, ki se razprostirajo na dveh hektarih površin. »Tu je lega bolj osojna, severna, pa še ilovnata, kar pomeni, da razen kostanja ne bi uspevalo skoraj nič, saj je zemlja zelo kisla. Smo pa zato dovolj visoko, da nas prsti pozebe redkeje oplazijo kot v dolini,« pravi sogovornik, h kateremu kupci prihajajo iz vse Slovenije in zamejstva.
Domači kupci cenijo drugačen okus
Tako bo še najmanj dva tedna, ko bodo z dreves trgali oranžne lepotice. »Za nas, pridelovalce, se bodo mogoče zdaj začele težave s prodajo, saj je na trgu veliko sadja, v Slovenijo pa uvažamo predvsem španske in italijanske marelice. Te se po kakovosti ne morajo primerjati z našimi, tudi škropljene so bolj, a njihove nizke cene v velikih trgovskih verigah zbijajo cene tudi slovenski marelici, pridelovalci pa nazadnje tako komaj pokrijejo stroške,« meni.
Ne preseneča, da si marelice Petra Marca zato utirajo pot do domačih kupcev, ki pridelovalca dobro poznajo in cenijo njegovo sadje. »So ozaveščeni, vedo, da pri nas sadje z dreves obiramo zrelo in da je zato okus marelic popolnoma drugačen,« poudarja. Ko beseda nanese na to, ali je marelica za slovenske pridelovalce resnično tržna niša, je njegov odgovor premišljen. »Če je sadja malo, o tem ni dvoma. Ko pa je marelic tako kot letos v izobilju, se moraš za kupce boriti. Za domačo marelico še ni tako hudo, a je seveda treba zagotoviti tudi visoko kakovost. Cena za kilogram se tako trenutno giblje okrog dveh evrov, a se že spušča, tako da bomo nazadnje pristali pri evru in pol,« meni.
Vsekakor ne pretirano za sadež, pri katerem je veliko odmiranja in bolezni, tako da morajo pridelovalci vsako leto poskrbeti za 15 do 20-odstotno podsajevanje. Da z marelicami ni prav malo dela, je prepričan tudi Davorin Poljšak, ki ima na Planini približno petsto dreves. »Ker je nasad mlad, sem bil v njem ves marec in april, da sem vse pripravil, drevesa obrezal, upognil in povezal veje. Marelice so za gojenje precej zahtevne: poleg napada nekaterih smrtonosnih bolezni jo lahko zadene tudi kap pa še različne fitoplazme morate prišteti zraven. Bomo videli ... Za zdaj ne kaže slabo,« je zadovoljen Poljšak, ki, podobno kot Marc, za trg svojih marelic za zdaj poskrbi kar sam. »Marelice vedno naberem, tik preden pride kupec. Tiste, ki jih prodajajo v trgovinah, so še zelo zelene, ko jih natrgajo, zato se v njih ne razvijejo vsi sladkorji. Okusi pa so zato, jasno, neprimerljivi,« je prepričan.
Ko so marelice celo na žaru
Medtem ko so bile skupine prijateljev, sorodnikov in sosedov pridelovalcev v mareličnih nasadih, so bile članice Društva gospodinj s Planine že lep čas za štedilnikom. Pred praznikom marelic je bilo pač treba postoriti vse mogoče. »O, seveda se na ta dogodek že nekaj časa pripravljamo. Zanj smo si vzele čas, saj je ta ne nazadnje promocija Planine in naših slastnih marelic,« je hitela razlagati Boža Kete.
Ker je prireditev letos nosila naslov Marelice in marmelada, ni bilo treba dvakrat ugibati, s čim se bodo obiskovalci najbolj sladkali. Poleg sprehoda po mareličnih nasadih Planine in svetovanja stroke o načinih njihove pridelave si je bilo mogoče ogledati še razstavo marelic vipavskih sadjarjev, jih pokusiti, prav tako kot tudi sladko marmelado, ki nastaja iz nekaj deset vrst marelic. Gospodinje s Planine so v kuharskem šovu z imenom Kuhamo, mešamo in se sladkamo razkrile nekaj svojih skrivnosti.
Niso le kuhale marmelade, med nasadi so postregle z mareličnim sokom, potem pa še z marelicami na žaru, polento iz guštence z mareličnim prelivom in na koncu z domačo mineštro iz fižoletov. Marelice na žaru? »Da, da. Marelice razpoloviš, jih položiš na rešetke žara in nazadnje poliješ z medom. Nekaj drugačnega, nekakšen originalni recept s Planine,« se zasmeje Boža Kete. »Gospodinje za vsak tak praznik združimo moči, misli, želje in ustvarjalnost, potem pa nastane, kar nastane,« doda takoj zatem.
Dvesto petdeset receptov, da ne bi pozabili
O tem, ali so marelice v tisoč in eni izvedbi tudi najljubša jed Planincev, pa so bila mnenja različna. »Vsaj deset kozarcev marelic v kompotu mora biti pri vsaki hiši. Pa malo marelične marmelade za krofe in palačinke. Marelica in skuta sta tudi odlična kombinacija v zavitku,« je prepričana Boža Kete, ki zatrjuje (in dokazuje), da se marelica s svojim kiselkasto-sladkim okusom dobro spaja celo z mesom, ribo ali polento.
Spet druge gospodinje – da se vsem ljubiteljem marelic s Planine ne bi preveč zamerile, njihovih imen raje ne bomo zapisali – pa so zatrjevale, da meso marelico vseeno prekaša, čeprav sta marelični kompot in marmelada tukajšnja klasika, četudi v le nekaj odmerkih. A kakorkoli že, brez kulinaričnih presenečenj tudi tokrat ni šlo. Na štedilniku Vilme Česen, dolgoletne predsednice Društva gospodinj s Planine, so namreč mešali prav posebno polento.
Ste še slišali za guštenco? »To je posebna vrsta koruze, ki so jo nekoč poznali predvsem v spodnji Vipavski dolini in na Krasu, med vsemi koruzami pa je bila prva, ki je dozorela, in to že konec avgusta. Bila je posebno dobra koruza s prepoznavnim okusom, bila pa je tudi nekoliko bolj trda in rumena. Guštenco smo v društvu javnosti znova predstavili pred dvema letoma v okviru projekta Ekola, domače seme. Takrat se je tudi izkazalo, da so polento nekoč jedli prav vsako jutro in večer. Ljudje so se guštence takrat znova spomnili in začeli spraševati po semenih, kar precej jih je celo znova posadilo to vrsto koruze, ki je prej že leta skoraj ni bilo več,« zadovoljno pove Česnova.
Zatem izvemo še, da ima guštenca ali guštana, kot so ji rekli ponekod, svojo rumeno in belo različico. Kot tudi, da moraš biti, ko ju sadiš, zato nadvse pazljiv, da se ne pomešata. »Če so polento nekoč postregli samo z ocvirki ali mlekom, jo lahko danes na sodoben način pokažemo še kako drugače. Kot sladico, na primer,« poudari predsednica Društva gospodinj s Planine.
Natančneje: kot polento, prelito z mareličnim prelivom. »Še več podobnih kombinacij bi morali poiskati in pokazati. Vipavska dolina ni znana le po vinu, temveč tudi po koruzi. Domačini so imeli namreč v preteklosti na krožnikih le krompir in polento,« doda. Kaj vse premore kulinarika tukajšnjih krajev, se je sicer mogoče prepričati iz številnih publikacij, ki so jih pridne planinske gospodinje doslej že zapisale in izdale, konec lanskega leta pa kronale s knjigo Da ne bi pozabili, v kateri je zbranih okrog 250 različnih receptov.
In prav vsako gospodinjo se v knjigi tudi začuti z njenim receptom, fotografijo in mislijo o tem, kaj ji pomeni kuhanje oziroma druženje v društvu. Ali kot pravi Česnova: »Ljudje čedalje bolj cenijo mineštro iz domačih sestavin, stvari, ki niso narejene na hitro, ampak vanje podariš delček sebe ...« Ali je to mineštra ali marelična marmelada, je pravzaprav nepomembno.
