Mali petelini: Mali, zaletavi, z rozeto na glavi

Prva vaja po treh matičkih za igro Feniks na 56. Linhartovem srečanju ljubiteljskih gledališč – najboljša predstava ter ženska in moška vloga – je trajala šest ur. Člani zasedbe Little Roo­ster Productions se zavedajo, da morajo kljub priznanjem številne prizore dodatno izpiliti in da bodo le z delom upravičili lasten obstoj – dvig kakovosti ljubiteljske kulture.

»Na začetku vaje vadijo prizore, za katere je režiser med zadnjim nastopom ocenil, da bi jih lahko izvedli bolje,« je, ko sva v sedmi vrsti majhnega gledališča na Senovem sedela sama, dejala Jasmina Rački, vodja predstave Feniks. »Režiser poda svoje komentarje, podebatira z igralci, da razumejo, zakaj na odru počnejo nekatere stvari, kakšna je predzgodba likov in kakšna čustva jih obhajajo. Od tod izvira kakovost produkcij.«

»Dvigni koleno in nato brcni iz kolena,« je režiser in scenarist Feniksa Rok Sanda Goranu Puljiću razložil, da zamaha predse proti soigralcu ne more narediti z iztegnjeno nogo. »Ne brcni vame, kajti potem ne morem pasti nazaj,« je dodal David Radej, z Rokom Sando eden od četverice soustanoviteljev Malih petelinov. »Zamiži in nato brcni v prazno desetkrat,« so bila nova režiserjeva navodila: »Koleno na prsa. Sedem, osem. Pa ne nagibaj se nazaj pri brci. Devet, deset.«

Prizor so nato odigrali znova in znova: »David, padel si z zamikom. Še enkrat!«

Nadaljevalo se je z iskanjem najustreznejše pozicije luči, ki jo v prizoru v rokah drži Maja Pinterič, dobitnica Matička za najboljšo žensko vlogo. »Moraš nas zaslepiti, da se ne vidi, da gre noga ob brci mimo (Davidovega telesa, op. a.),« je stoječ pred odrom dejal režiser. Sledila je igra – znova isti prizor. Tokrat je David obraz obrnil v smer udarca, in ne tja, kamor bi glede na scenarij moral strmeti: »Obrni glavo stran od Gorana, čeprav boš v resnici gledal njega.«

Iz sedežev sedme vrste se smer pogleda zares ni videla: »Še trikrat ponovimo!« »Evo me, spet sem tu,« je ob nasmeških ekipe uvodni stavek prizora spremenil David. Po brci je bil pri besedi znova režiser: »David, nisi zakričal.« »Je, samo rahlo,« je slišal tehnik predstave. Zatem je režisersko oko zaznalo novo anomalijo: »Na obrazu se ti ni videlo, da te udarec boli.« In nato je bil David znova tam, pripravljen na nevemokaterože ponovitev prizora: »Okej. Brca je zdaj dobra.«

Brez lokalpatriotizma

»V igri nastopa sedem likov,« sva, medtem ko sta David in režiser razpravljala o premalo nakazanem jenjanju moči v enem od poznejših zaporniških prizorov, v udobnih sedežih sedme vrste nadaljevala pogovor z Jasmino: »Maja (v predstavi odigra dva lika, op. a.) prihaja iz Sromelj v brežiški občini. Prejemnik nagrade za najboljšo moško vlogo Klemen Kovačič je še lani obiskoval ljubljansko umetniško gimnazijo z močno dramsko sekcijo (SVŠGL). Rok ga je spoznal na eni svojih delavnic kreativnega pisanja in ga je povabil na avdicijo. Iz Ljubljane je tudi Goran, Martin Valič prihaja iz Postojne, Tina Lipovec pa iz Bleda.«

Geografsko pisana zasedba je v slovenskih ljubiteljskih gledališčih nekaj neobičajnega. Navsezadnje je, kot pravijo mladi gledališčniki, prvo vprašanje na Linhartovem srečanju: »Od kod prihajate?«

Little Rooster Productions ima uradni domicil v majhni vasici na obrobju krške občine, v Malem Kamnu. A že od zamisli o ustanovitvi novega društva leta 2014 je bilo jasno, da bodo člani gledaliških in filmskih uprizoritev prihajali iz vse Slovenije.

»V slovenskem okolju lokalna ljubiteljska gledališča težko sprejmejo, če greš kot njihov član delat z drugimi skupinami. Senovo, ki je prvi večji kraj ob Malem Kamnu in kjer sva se z Rokom v DKD Svoboda Senovo začela ukvarjati z gledališčem, težko sodeluje s Krškim. Krško na vseh ravneh, ne samo v kulturi, težko sodeluje z Brežicami,« je razlago o ustanovitvi novega društva začel David Radej, potem ko sta se med odmorom vaje v sedmi vrsti gledališča dodatno napolnila dva sedeža.

Besedo je nato prevzel Rok: »Lokalna kultura je zelo pomembna, saj omogoča vsem ljudem, da so aktivni. A v vsakem ljubiteljskem društvu se vedno se najdejo en, dva ali trije ljudje, ki si želijo narediti nekaj več. To smo mi.«

David, ki je še vedno vključen v ustvarjalni proces Svobode Senovo, in Rok sta Male peteline ustanovila skupaj s somišljenikoma iz Šentjerneja, Ignacem Bakšetom in Sandijem Lopatcem. Kraja prebivanja vseh štirih Mali Kamen in znameniti šentjernejski petjeln sta bila navdih za poimenovanje skupine v Little Rooster Production.

»Obstaja pa tudi druga razlaga,« je dejal Rok: »Čutimo, da smo majhni in zaletavi, da imamo na glavi rdečo rozeto in si marsikaj upamo.«

Preprosto – avdicija

Ob podelitvi letošnjih matičkov na zadnji septembrski dan je eden od žirantov ekipi dejal, da so all-stars moštvo ljubiteljskih gledališč. Mnogi ljubiteljski kulturniki Male peteline sprašujejo, kako jim je uspelo povezati kakovostne posameznike iz različnih delov države.

Odgovor Roka še zdaleč ne ponuja razkritja velike skrivnosti. Pravzaprav je zelo preprost, so le odprti za sodelovanje: »Naredili smo avdicijo.« Na leto jo poskušajo izvesti dvakrat, v obeh izvedbah hkrati v Ljubljani in Posavju, ponavadi v Krškem. Letos merijo tudi na Brežice, ker mladi Brežičani v Sloveniji, okuženi z lokalpatriotizmom, težko zavijejo na preizkus v 13 kilometrov oddaljeno Krško.

Če kandidati enkrat preživijo avdicijo, jim to še ne zagotavlja nastopa v naslednji uprizoritvi. Do zdaj so jih ustvarili pet (tri gledališke in dve filmski). Martin Valič, ki je na odru prvič nastopil lani v dramskem delu Ikarus (društvo se je z igro lani prvič prijavilo na Linhartovo srečanje in že v prvem poizkusu prejelo matička za najboljšo predstavo), si je vlogo v Feniksu moral priboriti na avdiciji. Edina izjema je bila Maja Pinterič, ki se je po Ikarusu projekta Feniks lotila pozneje.

S preizkušnjami si želijo v društvu ohraniti možnost sodelovanja z najboljšimi med interesenti in dvigovati kakovost svojih del. A že lanski uspeh Ikarusa jim je pri tem veliko pomagal, je poudaril David: »Ko je naše ime v gledališkem krogu postalo znano, so začeli ljudje izražati željo po sodelovanju z nami. Želijo si novega znanja, izkušenj.« Pri Feniksu sta tako sodelovala izšolana kostumografinja/scenografka Urška Mazej iz Velenja ter kantavtor Andrej Černelč, pisec glasbe za predstavo, iz Bistrice ob Sotli.

Če so Ikarusa mladi ob pomoči ljubiteljskih društev z različnih koncev Slovenije ustvarili brez javnih financ (na razpisu krške občine so jih odslovili kot premlado društvo), so za Feniks od občine, javnega kulturnega sklada in ministrstva prejeli 3000 evrov.

Odločno in predrzno naprej

Prejemki – z Ikarusom so odigrali dobrih 20 predstav, s Feniksom štiri – članom ekipe ne omogočajo življenja od kulture. A kljub temu njihovi cilji za prihodnost nosijo veliko rdečo rozeto na glavi.

Po obeh nagrajenih dramskih delih v sezoni 2018/2019 sledi konec trilogije. Zgodba, ki je med študijem kreativnega pisanja v Angliji začela nastajati kot roman Roka Sande, raziskuje razklanost slovenskega naroda. Ikarus v času prve in Feniks v času druge svetovne vojne.

Sanda, diplomiral je leta 2015, se je omenjene teme lotil kot kratke zgodbe z območja Slovenije za potrebe študija. Za pisanje nadgradnje, romana, je opravil pogovore s Primorci, ki so del življenja preživeli v fašističnih zaporih. A po približno sto straneh je ugotovil, da srža tematike preprosto ne pozna dovolj globoko in je nedokončano delo za nekaj let, do odkritja njegove ljubezni do pisanja gledaliških scenarijev in preobrazbe ideje v gledališko trilogijo, postavil v predal.

»Moj cilj je, da bi igro Feniks ali katero drugo nekoč uvrstili na teden slovenske drame, na srečanje, ki je za profesionalna gledališča to, kar so za ljubiteljska Linhartovi dnevi. Tam ne moremo zmagati, toda že uvrstitev v program bi bil za nas korak naprej,« je pozitivno predrzen Rok, ki je scenarist in režiser vseh petih dosedanjih uprizoritev malih petelinov.

Njegova in Davidova vizija je v društvo pritegniti sveže moči tudi na teh dveh področjih: »Kar zadeva sedmo umetnost, je naša želja, in ne cilj, ker je filmska produkcija odvisna od uspešnosti zbiranja denarja, posneti serijo. Ta zori, nekaj delov je že napisanih.«

Glede na prve korake lahko od vseslovenskega društva s sedežem v majhni vasici na obrobju krške občine – Rok in David sta drug od drugega doma 500 metrov, a se do vloge v predstavi DKD Senovo Otroci Lenta v sezoni 2011/2012 nista osebno poznala – so upravičeni do velikih pričakovanj.

Rok je že prejel vabila za delo z drugimi gledališkimi skupinami, zdaj režira predstavo amaterske skupine v Dolenjskih Toplicah. Če bi ga poklicali iz pol- oziroma profesionalnih gledališč, bi sodelovanje težko zavrnil. A v vsakem primeru bo energijo in novo znanje še naprej vlagal v Male peteline. Končni cilj je znan: »Želja po novem slovenskem teatru.« Z rdečo rozeto naprej.