Tiskane izdaje
Nabito poln Trg Ivana Roba v Šempetru pri Gorici je hlastal za večernim mrakom. In nazadnje tudi dočakal: deset mehiških sombrerov, pod njimi pa prav toliko ubranih glasov in inštrumentov. Potem se je večer s Cielito Lindo, Vero Cruz, Granado, Malagueñe, Las Mañanitas, Guantanamere in La Bambo začel. Zdelo se je, da se ritmi mariachijev zibajo nekje sredi mehiškega neba ...
Pa čeprav so imeli glasbeno taktirko v rokah – Hrvati. Mariachi Los Caballeros, bolje rečeno Ivan Androić, Milko Jovetić, Adrijan Humaan, Hrvoje Cicvarić, Leonel Salazar, Krešimir Fabijanić, Franjo Vinković, Petar Haluza, Tomislav Vitković, Ivan Zovko in Luka Magdalenić so pač fenomen, saj so prva zasedba naših južnih sosedov, ki izvaja avtentično mehiško ljudsko glasbo. In to očitno več kot uspešno in nepretrgoma že celih 17 let, odkar so prvič javno nastopili v Kino klubu Zagreb.
Samo leto pozneje so posneli svoj prvi album Fiesta Mexicana in uspešno koncertirali v Hrvaškem glasbenem zavodu, sledila so gostovanja po Nemčiji, Italiji, Slovaški, Avstriji, Madžarski in Sloveniji, kjer so redno nastopali na dnevih mehiške kulture, ki so jih organizirale mehiške ambasade omenjenih držav.
Verjeli ali ne, a približno v tem času so posneli celo glasbo za slovenski film Barabe. Leta 2000 so jih prvič povabili na mednarodno srečanje mariachijev v mehiško Guadalajaro, kjer so nastopili z najuglednejšimi tovrstnimi sestavi z vsega sveta, kot so Mariachi Vargas de Tecalitlán, Mariachi de América in Los Camperos de Nati Cano. Že leta 2002 so posneli svoj drugi album Colección bailable ter drugič odpotovali v Mehiko in v tej epizodi sodelovali še na snemanju dokumentarnega filma Mariachi: the Soul of Mexico ameriške televizijske mreže PBS. Producent dokumentarca ni bil nihče drug kot slavni Plácido Domingo, eden najlepših španskih opernih tenorjev.
En vivo z energijo koncerta
Glasbena pot sestava se tu seveda ni končala. Leta 2004 so na Dubrovniških poletnih igrah, najstarejšem hrvaškem kulturnem festivalu, nastopili z enim največjih tenorjev sveta Mehičanom Rámonom Vargasom. Z njim so mesec dni pozneje koncertirali še v Internacionalnem centru na Dunaju v organizaciji mehiške ambasade, sodelovanje pa ponovili tudi leta 2010. Takrat so nastopili na Vargasovem solističnem koncertu opernih arij, ob spremljavi simfoničnega orkestra pa so hrvaški Caballerosi nastopili kot posebna poslastica večera.
Skupaj so zaigrali mehiške skladbe v mariachi izvedbi, pri čemer je vztrajal prav Vargas. Njegova zahteva se je obrestovala, publika jo je namreč pozdravila z ovacijami. Vargas in Los Caballerosi so občinstvo znova navdušili v koncertni dvorani Béla Bártok v Budimpešti konec leta 2012. Da jim muziciranje z največjimi glasbenimi virtuozi ni tuje, so sicer dokazali še večkrat. Leta 2009, denimo, so moči združili s svetovno znanim violinistom Stefanom Milenkovićem, leto zatem pa na koncertu v Zagrebu s kultno ameriško zasedbo Los Lobos. Na veliko navdušenje publike in kritike, ki je koncert ocenila kot nepozaben.
Koncerti Mariachi Los Caballeros, trdijo njihovi zvesti oboževalci in častilci, so nekaj posebnega. Na valentinovo 2005, na primer, je hrvaška zasedba v lastni produkciji pripravila koncert v dvorani Vatroslav Lisinski in ga ob tej priložnosti tudi posnela. Tako je nastal »live« CD-album pod lastno izdajateljsko etiketo Loco Artis. Za album En vivo velja, da ga odlikuje posebna energija, ki jo je mogoče občutiti samo na koncertu, v živo posneti albumi pa so v svetu mariachi glasbe sploh prava redkost.
Med koncertnimi biseri skupine poznavalci omenjajo nastop na Dunaju leta 2007 in kar štiri nastope na tretjem Mariachi festivalu v Barceloni istega leta ter gala koncert ob prvem desetletju njihovega delovanja leto pozneje v Zagrebu, tokrat znova v Lisinskem. Dvorano so napolnili do zadnjega kotička, koncert pa je bil razprodan že teden dni pred dogodkom, ki sta ga neposredno prenašali celo HTV in hrvaški radio. Nekaj podobnega se je zgodilo konec lanskega leta, ko so v dvorani Béla Bartók v Budimpešti na solističnem koncertu Rámona Vargasa ob tridesetletnici njegovega umetniškega delovanja – veliki mehiški tenor je takrat nastopil ob spremljavi simfoničnega orkestra Madžarskega radia – skupaj ponovno prepevali mehiške skladbe v mariachi izvedbah. In to v neposrednem prenosu madžarske nacionalne televizije.
Igrajo tisto, kar ljubijo
Potem jih je pot pripeljala v Šempeter pri Gorici, kjer pač ni bilo mogoče mimo vprašanja, kakšen je recept za tako uspešno neprekinjeno delovanje in priljubljenost pri publiki. »Mislim, da je preprosto treba biti dosleden in vztrajati pri kakovosti. Marsikateri glasbenik se danes odloči, da se bo podal v komercialne vode in mogoče zanj to sploh ni slabo. Nam pa je v ponos to, da nas ljudje po sedemanjstih letih še vedno želijo poslušati, da se naše glasbe ne naveličajo,« pove Ivan Androić.
Da bi se izbrana hrvaška grla v tem času naveličala mehiške ljudske glasbe, ni bojazni. »Ne, ne, ne naveličamo se je. To pa zato, ker igramo in pojemo le glasbo, ki jo ljubimo. Če bi gledali le na to, kakšni so trenutni trendi, bi nam hitro začelo presedati. Če pa to glasbo ljubiš, je nekaj povsem drugega,« poudari. Kako pa njihovo ljubezen ceni slovenska publika? »Pred nekaj leti smo že nastopili v Novi Gorici in odnesli lepe izkušnje ter prav takšne spomine,« zatrdi sogovornik.
Kako tudi ne, glasba je za Mariachi Los Caballeros po njegovih besedah neke vrste profesionalni hobi. Zato bi na tej poti radi v prihodnje tudi nadaljevali. »Pomembno je, da smo živi in zdravi ter da imamo ob sebi publiko in veselje,« sklene. Zatorej: Mariachi na Hrvaškem? Si señor!
