Avtomobile je še vedno dobro videti v živo

Po nekaterih virih po svetu prirejajo več kot sto različnih avtomobilskih razstav. Niso vse vsakoletne, tudi nimajo vse enakega pomena. Nekatere so kljub dejstvu, da se njihova vloga spreminja, v nekaterih primerih tudi slabi, ostale trdno jedro. Druge so manjše, bolj lokalne, a kljub temu ohranjajo svojo stalnost. Po zad­njih novicah pač ni tako s prireditvijo v Sloveniji, ki je po lanski nedvomno uspešni oživitvi vsaj v letu 2019 ne bo.

Čez približno mesec dni bo v Ženevi vsakoletna avtomobilska razstava, ki objektivno velja za eno najpomembnejših na svetu. Nekoč je bila bolj usmerjena k nišnim, dražjim, prestižnim izdelkom, ki jih sicer tudi zdaj ne manjka, a z izjemami je vsako leto na ogled kar nekaj pomembnih modelov. Tako je za ženevski salon, ki so ga prvič priredili že leta 1905, značilno, da je na razmeroma majhnem razstavnem prostoru mogoče videti izjemne, redke avtomobile, ki jih tudi na cesti težko srečate, in takšne, ki bodo v množični uporabi. Res je, da v zadnjih letih na avtomobilskih razstavah skoraj ni več popolnih presenečenj, novih vozil, ki bi jih do zadnjega skrbno skrivali in jih še (skoraj) nihče ni videl. Posamezne znamke zanje pripravljajo celo lastne dogodke, v upanju, da bodo čim prej priteg­nile čim več ljudi … A vendar so v ženevskem Palexpu predstavljene številne novosti, ki jih prvič vidimo in otipamo v živo, hkrati pa lahko primerjamo s tistim, kar prikazuje konkurenca. V tem pogledu se zdi, da so bolj kot včasih pomembne tudi študije, pri katerih ne gre več toliko za vaje v slogu ali futuristični pogled, ampak le rahlo zakrito napoved bodočega proizvodnega izdelka ali pogled v bodočo tehniko. Ženevski avtomobilski salon je bil doslej med tistimi redkimi prireditvami, ki so se jih ne glede na razmere udeležili skoraj vsi pomembni proizvajalci. Letos bosta recimo manjkala Opel, kar je verjetno posledica njegovega prestrukturiranja in varčevanja, in Tesla, ki pa zaradi poudarjanja svoje drugačnosti na avtomobilskih razstavah zadnja leta nasploh redko nastopa.

Velikana

V Evropi se ob bok Ženevi postav­lja veliki bienalni dvojec Frank­furt/Pariz. Obe prireditvi sta po obsegu (ne nujno po kakovosti) večji, potekata na ogromnih razstavnih površinah, posebno nemška. A če je bil Frankfurt dolgo v znamenju stalnih presežnikov, rasti, so ga lani zaznamovale kar številne odpovedi, tudi obisk se je zmanjšal za dobro desetino. Po drugi strani se je postavil z novim paviljonom in temami širše sodobne mobilnosti, pri katerih bleščeče avtomobilske novosti seveda niso v prvem planu. Dejstvo pa je, da sta bili celotna Nemčija in z njo lanska razstava še pod vtisom »dizelske« problematike; tam vselej pripravijo kak protestni nastop organizacije Greenpeace, ni bilo več samostojnega Audijevega foruma, znamka se je preselila v manj izstopajoče okolje drugih koncernskih predstavnikov.

Morda je bilo prav zaradi tega po drugi strani kar veliko bolj vsebinskih, če hočete problemskih govorov; imeli so jih predvsem domači avtomobilski direktorji. V preteklosti je bilo tega dokaj malo, saj so se novinarske konference z izjemami omejevale na opisovanje »izjemnih« lastnosti novih avtomobilov. Ne glede na to je dejstvo, da razstavi v Frankfurtu in Parizu že zaradi velikosti prikažeta pomembno število novosti. V Frank­furt radi pridejo kaki novi kitajski tekmeci, ki iz leta v leta delujejo bolj obetavno, čeprav si nikoli ne moremo ustvariti vtisa, kako resne načrte imajo na stari celini.

Azija in Amerika

Kot je v Ameriki in Aziji doma pomemben del svetovne avtomobilske industrije, imajo tam tudi svoje pomembne prireditve. Detroit je še naprej prvo ime med sicer številnimi ameriškimi razstavami, čeprav se kljub mednarodni udeležbi v zadnjih letih zdi, da je njegova usmeritev vse bolj Amerika za Američane in torej v slogu več je bolje. Ne bom pozabil prireditve, na kateri so orjaški pick-up dodge ram pred razstavišče Cobo pripeljali skupaj s čredo 120 bikov in njihovih kavbojev. Tej razstavi poskušata konkurirati salona v Los Angelesu in New Yorku, a jima uspe le kako leto, ne pa vselej. Ne smemo tudi pozabiti na razstavo sodobne elek­tronike v Las Vegasu, na kateri se o avtomobilski tematiki seveda govori predvsem v kontekstu avtonomne vožnje, računalniških dosežkov in podobno.

Japonska ima bienalno prireditev v Tokiu, ki je pogosto posvečena razmišljanju o prihodnosti, glede na tehnično moč domačih proizvajalcev pa je bilo lani mogoče slišati tudi o njihovih (različnih) pogledih na prihodnost pogonskih sistemov. Vselej so tam na ogled mini (kei) avtomobili, ki imajo v tej državi pomembno vlogo, ob čemer se kdaj vprašamo, zakaj jih nikoli nismo sprejeli v tem delu sveta. Po svoje pomen pridobivata še veliki kitajski razstavi, ki se vsako leto izmenjujeta v Pekingu in Šanghaju, seveda zaradi izjemne perspektive tamkajšnjega trga. Ne nazadnje je s Kitajsko neposredno povezan kak evropski proizvajalec, kot švedski Volvo v lasti tamkajšnjega Geelyja. Tudi v tem primeru velja, da drugače kot v preteklosti, ko so Kitajci brez zadržkov prikazovali novosti, ki so bile neprikrite kopije zahodnih izdelkov, zdaj od tam prihajajo fotografije vse bolj čednih domačih avtomobilov.

Občasno lokalno

Obstajajo tudi razstave, ki nekaj časa so in potem niso, pa spet so. Med takšne sodi Slovenski avtomobilski salon. Pred veliko leti mu je uspelo ohranjati kontinui­teto, večina prireditev je bila v Ljubljani, zadnja potem v Celju. Sledil je dolg, skoraj enajstletni premor do lani, ko se je razstava vrnila na ljubljansko Gospodarsko razstavišče in bila s 75 tisoč obiskovalci v zgolj sedmih dneh uspešna. Takrat smo slišali, da bi se salon lahko znova uveljavil kot bienalna »regionalna« prireditev, ki bi se izmenjevala z Zagrebom. Vendar se je Sekcija za osebna motorna vozila pri TCS po glasovanju svojih članov nedavno odločila, da ga leta 2019 ne bo, razlogi naj bi bili predvsem finančni. Tako ne glede na pozitivne ocene zadnjega dogodka, ki je z nekaterimi vsebinami tudi poskusil preseči ozke vidike spodbujanja prodaje, ostaja na ravni občasne lokalne prireditve.