Tiskane izdaje
Potnik, ki v severnem delu Münchna izstopi iz podzemeljske železnice na postaji Olimpijsko središče, najprej ne bo opazil zelenja Olimpijskega parka z objekti poletnih olimpijskih iger leta 1972. V oči mu bodo padle hale podjetja, ki veljajo za simbol ugleda nemške strojegradnje, podjetja, ki je s svojo uspešnostjo pripomoglo k temu, da si je München lahko privoščil vlogo gostitelja olimpijskih iger. Münchenski Olimpijski park so zgradili tik ob jedru koncerna BMW.
Na eni strani kompleksa münchenskega BMW se v zrak dviga »Štiricilinder«, 101 meter visok nebotičnik. V njem je centrala BMW, globalnega koncerna, v katerem je zaposlenih 125.000 ljudi in katerega letni prihodek presega 94 milijard evrov (2016). Nebotičnik je to svoje ime dobil zato, ker v resnici spominja na cilindre avtomobilskega motorja. Ob nebotičniku so na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja zgradili Muzej BMW, v katerem smo si ogledali razstavo »100 mojstrskih del«, ki so jo odprli lani ob 100. obletnici ustanovitve podjetja BMW. Razstava bo na ogled do 30. septembra letos.
Od 1916
Zgodovina podjetja se je začela leta 1916, torej sredi prve svetovne vojne, ko so v Münchnu ustanovili »Bavarsko letalsko podjetje«. Vendar je bilo po vojni z versajsko mirovno pogodbo sklenjeno, da Nemčija ne sme izdelovati letal. Družba se je prestrukturirala, zato se vse od leta 1922 imenuje Bavarsko motorno podjetje (Bayerische Motoren Werke, BMW).
V času Hitlerjeve vladavine (1933–1945) se je BMW spet osredotočil na proizvodnjo letalskih motorjev. V Muzeju BMW si lahko ogledamo enega teh motorjev, in sicer bmw 801D, ki je bil v različnih variantah motor standardnih lovskih letal nacističnega vojnega letalstva. Med drugim tudi lovcev focke-wulf 190. BMW je v času od leta 1940 do leta 1945 skupaj dobavil več kot 21.000 omenjenih motorjev.
A v mirnih časih je BMW v še veliko večjem številu izdeloval svoje priljubljene avtomobile in motorje. Prvi motor, ki se je pojavil pod imenom BMW, je bil model R32. Na ceste je prišel leta 1923. Motor je bil prava senzacija, saj se je ponašal s celo vrsto revolucionarnih tehničnih rešitev, njegov dizajn pa še zdaj vzbuja vsesplošno občudovanje.
Na začetku druge polovice tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je Hitler pospešeno širil nemško vojaško industrijo, BMW še ni bil izključni proizvajalec za vojsko. Od leta 1936 in predstavitve modela avtomobila bmw 328 si je podjetje pridobilo sloves izdelovalca športne in dinamične znamke avtomobilov, lahkih in hitrih vozil z odlično dinamiko in zmogljivimi motorji. Slabih 800 kilogramov težak bmw 328 je bil celo v prvih letih po drugi svetovni vojni na tekmah hitrejši od svojih tekmecev. Čeprav so izdelali samo 464 teh vozil, je ostal bmw 328 ikona dizajna in zgodovine avtomobilizma.
Rekordi na dirkah
BMW se je v zgodovino zapisal tudi z rekordi na dirkah z motorji. Ernst Henne je od leta 1929 do leta 1937 v nenehnih tekmah z angleškimi in italijanskimi konkurenti z motorji podjetja BMW dosegel 76 hitrostnih rekordov. Ugotovil je, da je pri hitrosti več kot 200 kilometrov na uro največji problem odpor zraka. Za svoj dirkalni motor bmw 500 kompressor je zato izdelal povsem ovalni okvir. S takšno aerodinamično karoserijo je 28. novembra 1937 dosegel hitrost 279,5 kilometra na uro. Ta rekord je nato obdržal več kot 13 let, vse do aprila leta 1951.
Med drugo svetovno vojno je bil BMW ne le del Hitlerjevega vojnega gospodarstva, temveč je bil vpleten tudi v nacistične zločine, in to predvsem zaradi izkoriščanja suženjske delovne sile. Podjetje se je konec štiridesetih let prejšnjega stoletja vrnilo k proizvodnji motorjev, od začetka petdesetih pa tudi k izdelavi avtomobilov. Prva avtomobilska kreacija po drugi svetovni vojni je nesrečno propadla. V BMW so si želeli izdelovati velike in drage avtomobile.
Prvi povojni model podjetja je bil bmw 501 – »baročni angel«. V tistih časih si Nemci še vedno niso mogli privoščiti avtomobilov s šestcilindrskim motorjem. V dvanajstih letih – od leta 1952 do leta 1964 – so prodali samo 23.000 vozil bmw 501 in bmw 502, ki je bil podobne izdelave.
Ker so se zavedali, da obstajajo tudi drugi tržni segmenti, so poskušali v BMW (in pri tem so bili precej uspešnejši) s svojimi izdelki navdušiti tudi manj zahtevni del družbe oziroma potencialne kupce »rolomobilov«. Gre za razred najmanjših avtomobilov, pri katerih so lahko uporabili motorje, kakršne so sicer vgrajevali v motorje. V BMW so od leta 1955 do leta 1962 izdelovali model isetta, ki med številnimi ljudmi še danes vzbuja nostalgijo. V avtomobilu, ki je bil težak le 230 kilogramov in je imel motor z 12 konjskimi močmi z enim cilindrom, njegova prostornina pa je bila skromnih 300 kubičnih centimetrov, je bilo dovolj prostora za očeta, mamo in otroka ter še nekaj prtljage. V isetto se je vstopalo od spredaj, skozi vrata, ki so spominjala na vrata takratnih hladilnikov. Italijansko podjetje Rivolta, od katerega je BMW kupil licenco za isetto, je na začetku petdesetih let v resnici izdelovalo hladilnike. BMW je v sedmih letih prodal več kot 160.000 teh avtomobilčkov.
Konec petdesetih let je bilo podjetje BMW »proizvajalec avtomobilov izključno za dninarje in generalne direktorje«, so pozneje o politiki podjetja zapisali v nemškem tedniku Der Spiegel. Kdo ve, kakšna bi bila poznejša ponudba BMW, če ne bi podjetje za tržne raziskave najelo univerzitetnega profesorja dr. Benta Spiegla, enega od očetov psihologije porabnikov. Spiegel je ugotovil, da okrogli rolomobil isetta v nobenem primeru ne ustreza celostni podobi podjetja BMW. Kupci so pričakovali športno eleganco, s kakršno se je ponašal prej omenjeni BMW 328 iz tridesetih let prejšnjega stoletja.
Elegantni in športni
Že takrat je bilo več kot očitno, da se v Nemčiji, ki so jo po vojni pospešeno obnavljali s sredstvi Marshallovega načrta in ki je spet postajala industrijsko in tudi nasploh gospodarsko vse močnejša, rojeva vse številnejši in finančno vse močnejši srednji razred. Na začetku šestdesetih let prihodki večine nemških gospodinjstev še niso bili tolikšni, da bi ljudje lahko na veliko kupovali limuzine, vendar kupci niso bili nič več zadovoljni z avtomobilčki s šibkimi motorji, v katerih ni bilo pravega udobja.
Z velikansko »praznino« v ponudbi in ob grožnji, da bi jih prevzel Daimler-Benz, so leta 1959 sklenili, da bodo zaigrali na karto proizvajalca elegantnih športnih avtomobilov (in motorjev). Serijska proizvodnja modela bmw 1600, prvega iz »novega razreda« vozil bmw, se je začela poleti 1962. Tega in druge modele »novega razreda« – bmw 1600, 1800 in 2000 – so nato v različnih variantah izdelovali vse do leta 1972; skupaj so jih izdelali dobrih 350.000. Leta 1972 pa so na trg poslali bmw 520i, prvi model, ki je imel na začetku imena številko 5. Tudi nasledniki »novega razreda« so bili tržno zelo uspešni. Čeprav so bili veliki, so avtomobili »serije 5« veljali za ideal športne družinske limuzine.
Že leta 1973 se je ob prvem »naftnem šoku« (do drugega je prišlo leta 1979) pokazalo, da bo poraba goriva ena pomembnejših karakteristik avtomobila. Leta 1975 so na trg poslali prvi model »serije 3«, avtomobil srednjega razreda, ki je postal najbolje prodajano vozilo v vsej zgodovini podjetja BMW. V šestih letih (do leta 1981) so prodali več kot milijon omenjenih vozil. Leta 2012 so na trgu predstavili šesto generacijo te serije.
Ekološki izziv, ki se je pojavil v sedemdesetih letih, je zdaj še toliko bolj aktualen, zato se v podjetju BMW ob svojih bencinskih in dizelskih modelih vse bolj ukvarjajo tudi z iskanjem električnih in drugih rešitev avtomobilskega pogona, ki bo deloval na obnovljive vrste energije in ne bo škodoval okolju. V muzeju BMW smo si ogledali prototip bmw vision efficientdynamics, konceptno vozilo, ki sodi med tako imenovane plug-in-hybrid avtomobile. Predstavili so ga leta 2009 na Mednarodni razstavi avtomobilov v Frankfurtu, pozneje pa je postal glavna spodbuda za zasnovo poznejšega modela bmw i8.
Podjetje BMW je medtem postalo lastnik avtomobilske znamke mini in legendarnega rolls-roycea, s čimer je zapolnilo svoje »praznine« v ponudbi. Med obiskom v muzeju BMW smo se lahko prepričali, da je bilo podjetje uspešno tudi v avtomobilističnem športu, in to v različnih vrstah tekmovanj. Med drugimi razstavnimi predmeti sta v muzeju na ogled tudi bmw 3.0 CSL in bmw M3. Za zadnjega pravijo, da je najuspešnejše tekmovalno vozilo v zgodovini dirk kategorije tourning (avtomobili serijske proizvodnje, ki so izdelani za »normalne« trge, a jih nato posebej priredijo za dirke). V muzeju je seveda na ogled tudi brabham BT52 z beemvejevim motorjem. Z njim je Nelson Piquet leta 1983 zmagal na formuli ena.
Eden najpogosteje fotografiranih vozil v muzeju BMW je kabriolet bmw 507. Ob njem je zapisano, da je »eden najlepših športnih avtomobilov vseh časov«. Ta avtomobil, ki so ga pred kratkim restavrirali, so leta 1958 dostavili legendarnemu glasbeniku Elvisu Presleyju, ki je takrat kot ameriški vojak služil vojaški rok v Nemčiji. Poleg Elvisa Presleyja so bmw 507 zase naročili še Alain Delon, Ursula Andress in številni drugi slavni posamezniki. •
