V Sloveniji električnih koles ni ravno veliko, v Evropi pa je to še naprej najhitreje rastoči del trga. Po podatkih Bike Europe so v letošnjem prvem četrtletju v Evropski uniji predstavljala 4,5 odstotka vsega trga, s tem da je bil njihov delež v nekaterih državah, kot sta Nizozemska in Belgija, veliko večji. V Nemčiji panožno združenje ZIV ocenjuje, da jih bodo v letu 2012 prodali 400.000, osemkrat več kot pred komaj petimi leti. Da ne bi govorili le o državah, ki so večinoma ravninske - v sosednji Avstriji se je lani tudi zaradi državne podpore za nova električna kolesa odločilo 30 tisoč kupcev, kar je pomenilo 50-odstotno povečanje prodaje.
Kje se skrivajo razlogi za rastoče zanimanje za električna kolesa? Gre za to, da je kolesarjenje s pomočjo elektromotorja lažje, kar pomeni, da so napori pri težavnih vzponih ali daljših vožnjah manjši. Kolo se s tem približuje delu prebivalstva (npr. starejšega), ki nanj mogoče ne bi več sedel, po drugi strani ste lahko s takšnim kolesom hitri po mestnih opravkih, nočete pa se oznojiti in po prihodu v službo ne boste potrebovali prhanja.
Električna kolesa zdaj izdelujejo številni proizvajalci, največja na tem področju je v Evropi nizozemska družba Sparta, med pomembnimi sta npr. še nemška Winora ali avstrijski KTM. Tega segmenta ponudbe pa seveda ne morejo zanemariti niti velikani; v svoji ponudbi jih imajo tudi takšni, kot je tajvanski Giant, največji izdelovalec koles na svetu. Cene imajo precejšen razpon, približno od 1500 do 3000 evrov, so pa še odstopanja navzdol in navzgor.
V zadnjem času je bilo na področju električnih koles ali pedelecov, kakor se jim tudi pravi, kar nekaj zanimivih novosti. Omenimo prihod popolnega novinca iz Južne Koreje, ki nosi ime mando footlose. Gre za proizvajalca, ki pri razvoju črpa iz znanja, ki ga je pridobil kot dolgoletni dobavitelj sestavnih delov za avtomobilsko industrijo. Mando footlose je zložljivo električno kolo, po navedbah proizvajalca ga je moč zložiti in razstaviti v 10 sekundah. Nima pogonske verige, ko kolesar vrti pedale, ti poganjajo generator in prek tega motor, ki je nameščen v pestu zadnjega kolesa. Sistem so poimenovali kar »pedal by wire«. Litijeva baterija, ki je lepo pospravljena v zadnjem delu okvirja, poskrbi za dodatno potrebno energijo. Videli bomo, ali bo mando footlose, za katerega cena še ni znana, ostal le zanimiva domislica ali pa se utegnejo tudi zaradi njegove sveže pojave uresničiti napovedi, da bo postal nekakšen i-phone sodobnega kolesarstva.
Električni pogon se širi tudi na kolesa za vsakdanjo rabo, s katerimi je včasih treba prepeljati še kaj več kot torbico ali vrečko. Na nedavni največji vsakoletni kolesarski razstavi Eurobike v Friedrichshafnu je bil med najviše nagrajenimi izdelki KTM eshopper. Gre za kolo, ki je namenjeno mestnim opravkom, tudi večjim nakupom, zaradi česar ima dodatno ojačan okvir ter spredaj in zadaj močni košari z lesenim dnom, v katerih je mogoče prepeljati do 150 kilogramov tovora. Da gre s takšno obremenitvijo laže tudi v strmejši klanec, mu pomaga Boschev električni motor, nameščen na dnu okvirja kolesa.
Kaj pa elektrika predvsem v službi hitrosti?
Že nekaj nazaj je ameriški Specialized predstavil svoj električni model specialized turbo, ki je zelo hitro (mestno, potovalno?) kolo, kar morda odpira vprašanje, kje se lahko po zakonu z njim vozimo. Kakor nakazuje že ime, je turbo skoraj kolo na stereoidih, saj ga električni motor z močjo 250 vatov, ki je nameščen v zadnjem pestu, lahko požene do hitrosti 45 km/h. Za potrebno energijo skrbi konkretno velika litijeva baterija, ki je pospravljena v okvirju. Motor je menda zelo tih, seveda pa lahko kolesar poganja tudi s pedali. Vgrajene so karbonske zavore, ki lahko opravljajo pomembno funkcijo rekuperacije zavorne energije. Je pa cenovno (5 tisoč evrov) še kar nekaj nad povprečno zgornjo mejo električnih koles.