Tiskane izdaje
Ne zgodi se pogosto, da se nekoč opuščeno ime vrne na prizorišče. No, pri Hyundaiu je že tako, znamka je po 15 letih obudila ime tucson, kot oznako za športnega terenca srednje velikosti, ki je tržno pot začel pred desetletjem in pol, v dosedanji izvedbi pa smo ga poznali kot ix35.
Ne zgodi se pogosto, da se nekoč opuščeno ime vrne na prizorišče. No, pri Hyundaiu je že tako, znamka je po 15 letih obudila ime tucson, kot oznako za športnega terenca srednje velikosti, ki je tržno pot začel pred desetletjem in pol, v dosedanji izvedbi pa smo ga poznali kot ix35.
Tucson je torej tretja generacija tega modela, s 447 cm je za 7 cm daljši kot ix35. Že predhodnik oblikovno sploh ni bil napačen, deloval je elegantno; tucson se zdi v tem pogledu primerna evolucija, v sprednjem delu pa je s šesterokotno masko in tremi prečkami konkretno drugačen. Znotraj je prostoren, tako spredaj kot zadaj, kjer niti dva višje rasti ne bosta trkala v strop. Dobro je, da imajo zadnji sedeži po naklonu nastavljivo hrbtno naslonjalo, še lepše bi bilo, če bi se to tudi drugače delilo, v razmerju 40/20/40 namesto 60/40. Prtljažnik je že v osnovi velik (513 litrov) in se poveča do dobrih 1500 litrov nakladalnega prostora z ravnim dnom.
Ko sedete v tucsona, se zdi kabina ugodno široka in zračna, preglednost pa ustrezna. Za volanom je ureditev malo spremenjena, sicer pa še ohranjajo slog z modrim ozadjem merilnikov, v duhu časa je sredinski večfunkcijski zaslon na dotik, ki se zdi s premerom 20 cm ravno pravšnje velikosti. Kaj vse se tam prikazuje, je odvisno tudi od stopnje opreme. Na voljo je sicer marsikaj, tako na temo udobja kot multimedije, asistenčnih dodatkov in varnosti. Slednjega je veliko, z manj ugodno pripombo, da je tisto, kar se nam zdi najpomembnejše – recimo sistem za preprečevanje naleta –, vedno doplačljivo.
Hyundaiev novinec se morda še bolj kot z opremljenostjo kabine izkaže z lego na cesti, s katero bo dostojen tekmec kateremu koli imenu v tem razredu. Pelje se natančno, hkrati pa je na prvih kilometrih po naših luknjastih cestah deloval udobno in tiho.
Tucson ima dokaj pestro ponudbo pogonskih sklopov. Na bencinski strani je nov 1,6-litrski turbobencinski motor T-GDI z največjo močjo 130 kW in navorom 265 Nm v območju od 1500 do 4500 vrt./min. Lahko ima šeststopenjski ročni menjalnik ali sedemstopenjskega samodejnega z dvema sklopkama. Uvodoma smo poskusili izvedbo z ročnim menjalnikom, ki pretika natančno, motor pa je bil odziven in dovolj tih, v skladu z delovanjem podvozja. Le poraba goriva je pustila kak vprašaj, saj je po računalniku hitro presegla osem litrov; je pa res, da tudi tovarna ne navaja nerealno nizkih vrednosti – v povprečju 7,3 litra. Ta motor ima lahko tako dvo- kot štirikolesni pogon. Obstaja še šibkejši 1,6-litrski bencinec z močjo 97 kW, pri katerem pa je pogon vselej dvokolesni.
Na dizelski strani je vstopna ponudba že znani 1,7-litrski stroj z močjo 85 kW, tudi v tem primeru je pogon le na sprednji kolesi. Dvolitrski dizel ima dve različici; prvo s 100 kW je mogoče dobiti z dvo- ali štirikolesnim pogonom, pri drugi z močjo 136 kW je pogon vedno štirikolesni. Pri tem se moč motorja v običajnih voznih razmerah prenaša le na sprednji kolesi, po potrebi se je do polovice preusmeri še na zadnji par, štirikolesni pogon pa je mogoče pri manjši hitrosti tudi zakleniti. Tudi pri 2,0-litrskem dizlu je poleg ročnega dosegljiv še samodejni menjalnik.
Prodaja tucsona, ki tako kot predhodnik nastaja v Hyundaievi tovarni v Nošovicah na Češkem, je pri nas že stekla. Cene se začenjajo pri 20 tisočakih za šibkejšo bencinsko izvedbo z vstopno opremo in segajo vse tja do slabih 35 tisoč evrov, kolikor stane močnejši štirikolesno gnani dizel s samodejnim menjalnikom in najboljšo opremo. Največ zanimanja bo pričakujejo za dvokolesno gnano 1,7-litrsko različico, ki stane od 22 do 26 tisočakov.
