Jules-Albert de Dion

De Dion je bil plemič, markiz, zato najbrž skoraj ni najti podatkov o šolanju in delu. Leta 1881, pri 25 letih, se je očitno še zanimal za igrače, saj ga je čisto prevzel delujoč model parne lokomotive, ki je bil razstavljen v izložbi pariških modelarjev Georgesa Boutona in njegovega svaka Charlesa Trépardouxa. Njima posel ni ravno cvetel. Bouton je imel potrebni denar, o železnici in parnem avtomobilu pa so sanjarili vsi trije. Tako so leta 1883 v Parizu ustanovili podjetje De Dion-Bouton. Kmalu je postalo največja tovarna avtomobilov svojega časa.

Parne motorje za čolne, s katerimi so začeli, so hitro opustili. Prvi avtomobil je imel pogon na prednji kolesi, krmiljeni sta bili zadnji. Na preizkusni vožnji je zgorel. Že drugi avtomobil, bolj konvencionalen, se je dobro obnesel. Leta 1887 so ga vpisali na prvo tekmovanje za avtomobile. Posebnega odziva ni bilo, saj je bil de dion-bouton edini udeleženec.

Tovarna je tedaj mladim gospodičem prodajala dvovaljni parni tricikel, leta 1894 pa so na dirki Pariz–Rouen diskvalificirali večji parni vlačilec, ker je poleg voznika potreboval še šoferja (chauffeur, fr. = kurjač). Ta trikolesni vlačilec je imel prvi de dionovo zadnjo premo. Dejansko je to premo razvil Trépardoux, ki je bil inženir. Parni tricikli so imeli posamično obešeni in jermensko gnani zadnji kolesi, da ni bil potreben diferencial. Toda geometrija zadnjih koles se je stalno in nenadzorovano spreminjala, zato so ju povezali s prosto togo osjo, ki ju je umirila. Odlična, toda draga rešitev je dolgo kraljevala na avtomobilskih dirkah in se še danes izvrstno obnese pri prestižnejših avtomobilih s pogonom na zadnji kolesi – celo nekateri smarti jo imajo. Parne tovornjake in avtobuse so izdelovali vse do leta 1904, pri osebnih vozilih so razvojno prešli na motorje z notranjim zgorevanjem že leta 1894 – a so tudi parne avtomobile izdelovali nespremenjene še deset let. Trépardoux se ni strinjal z notranjim zgorevanjem in je tovarno zapustil.

Že leta 1889 so poskusno zgradili desetvaljni rotacijski bencinski motor (vrteča se dvojna zvezda). Leta 1895 je Bouton naredil 137 ccm velik enovaljni, zračno hlajen motor, ki je pri predvidenih 900 vrtljajih tekel nemirno. Začuda pa ga je bilo po krajšem razvoju mogoče pognati do takrat nezaslišanih 3500 vrtljajev in je imenitno deloval pri 2000 vrtljajih. Ta motorček so namestili na tricikle namesto parnega motorja, kolesa so obuli v pnevmatike in zadevo izvrstno prodajali. Leta 1898 so naredili prve lahke, enovaljne avtomobile. Moč motorja so neprestano povečevali in je leta 1902 dosegla že 8 KM. Odlične enovaljnike de dion-bouton je vgrajevala cela vrsta tovarn avtomobilov in motociklov po vsem svetu.

Leta 1900 je bila tovarna največja na svetu, letno je naredila 400 avtomobilov in 3200 motorjev. Leta 1904 so odprli tovarno v New Yorku in še eno v Franciji, ki je sama izdelala čez 2000 avtomobilov na leto – brez tekočega traku. Avtomobili so začeli rasti, leta 1910 so naredili prvega s šestlitrskim V-osemvaljnikom.

Po prvi svetovni vojni je tovarna nazadovala, čeprav so bili njeni avtomobili izredno cenjeni. Proizvodnja osebnih vozil je zamrla do konca 30. let minulega stoletja, še vedno pa so izdelovali motorne vlake. Zadnji avtomobili, ki so nosili znak DeDion-Bouton, so bili licenčno sestavljeni land-roverji okrog leta 1950.