Tiskane izdaje
Kitajski avtomobilski proizvajalci imajo na orjaškem domačem trgu veliko dela. A že vrsto let namigujejo, da bi se lahko resneje poskusili tudi v tujini. Doslej so bili to le omejeni, pogosto neuspešni poskusi, njihova navzočnost v Evropi pa le simbolična. Čeprav se stvari v bližnji prihodnosti verjetno ne bodo radikalno spremenile, sveže ideje v takšni ali drugačni obliki prihajajo. Oglejmo si najbolj zanimive.
Kdo bi lahko vodil kitajski val, ki bi morda prvič močneje pljusknil tudi čez domače meje? Na prvem mestu omenimo znamko Lynk & Co, ki so jo prvič razkrili lanskega oktobra v Berlinu. Doslej so pokazali dokaj realističen koncept z oznako 01, čednega športnega terenca. Za njegovo obliko je poskrbel Britanec Peter Horbury, ki je nekoč risal Volvove avtomobile in jim nadel značilna ramena, tudi prvi lynk se zdi zelo postaven. V ozadju projekta je še kar nekaj ljudi, ki so bili doslej povezani z Volvom – eden vodilnih je Alain Visser, ki je ob prvem razkritju med drugim dejal, da je avtomobilska industrija v preteklih desetletjih uspešno napredovala z dizajnom in inženirskimi rešitvami, veliko manj pa na področju distribucije in modela lastništva. Slednje naj bi k ceni avtomobila prispevalo četrtino zneska. Zato pač oni govorijo o novem sistemu digitalne (spletne) prodaje, pri čemer so se povezali z družbama Microsoft in Alibaba. Visser za avtomobile Lynk & Co pravi, da so pametni telefon na kolesih, s pomočjo Ericssona naj bi bili res ves čas povezani s spletom. Tudi zato z njimi najbolj merijo na tako imenovane milenijce, mlade kupce, ki so najštevilnejši v velikih mestih. Razmišljajo tudi o souporabi. V avtomobilu naj bi bil poseben gumb, s katerim bo lastnik drugim članom omrežja sporočil, da lahko uporabijo avtomobil, za kar bodo imeli poseben digitalni ključ.
Kdaj lahko pričakujemo prve izdelke za trg? Kakor so nam odgovorili iz podjetja, naj bi proizvodna različica prvega modela na ceste zapeljala do konca letošnjega leta. Za Evropo načrte še pripravljajo, tako o konkretnem času kot posameznih državah, v katerih bodo dejavni, kot verjetno omenjajo letnico 2018. Prvi model bo sicer avtomobil po vzoru študije z oznako 01, prikazane v Berlinu, to je izdelek s tako imenovane platforme CMA (Compact Modular Architecture), ki jo bodo uporabljali tudi za manjše avtomobile znamke Volvo. Pogon naj bi bil uvodoma hibridni, kombinacija 1,5-litrskega bencinskega trivaljnika in električnega motorja.
Kitajski kapital in evropski snovalci
Avtomobili znamke Lynk & Co naj bi bili v nasprotju z volvi, ki so namenjeni za premijski trg, bolj množični. O cenah še niso povedali česa konkretnega, dolgoročno načrtujejo, da bi v začetku prihodnjega desetletja dosegli prodajo pol milijona vozil na leto. Omeniti je treba, da za vsem skupaj, tako kot za Volvom, stoji kitajsko podjetje Geely, ki tudi samo izdeluje avtomobile in se je vsaj v primeru Volva doslej pokazalo kot uspešen lastnik, saj gre švedski znamki tako dobro kot še nikoli.
Med pogojno rečeno Kitajci, ki prihajajo, je treba omeniti še koga. Borgward je nekdaj ugledna nemška znamka – do 60. let prejšnjega stoletja so prodali več kot milijon avtomobilov –, ki jo oživljajo s kitajskim kapitalom (kitajski proizvajalec tovornjakov Foton), sodeluje pa z nekaterimi pomembnimi nemškimi dobavitelji, kot so Bosch, Webasto in Schäffler. Znamko je že pred skoraj desetletjem oživil Christian Borgward, vnuk ustanovitelja, leta 2015 pa so na razstavi v Frankfurtu predstavili svojega športnega terenca BX7. Tega naj bi leta 2018 iz sklopov sestavnih delov začeli sestavljati v tovarni v Bremnu, cilj naj bi bil 10 tisoč vozil na leto. Borgward trenutno izdeluje izvedbo BX7 z motorjem z notranjim zgorevanjem na Kitajskem, Bremen pa naj bi bil evropska baza, kjer naj bi poleg električnega BX7 pozneje izdelovali še model BX5 s pogonom le na elektriko ali kot priključni hibrid. Morda ne tako nepomembno – Borgwarda zdaj vodi Ulrich Walker, ki ima za seboj tri desetletja kariere v avtomobilski industriji, bil je na različnih vodilnih položajih v Daimlerju, nekoč tudi na čelu znamke Smart.
Izjalovljeni evropski načrti znamke Qoros
Ob teh načrtih imamo seveda lahko pomisleke, še posebno če si v spomin prikličemo še eno kitajsko ime, znamko Qoros, ki je podprta tudi z izraelskim kapitalom. Sicer ni pozabljena, a za zdaj ni doživela načrtovanega razcveta in predvsem ni resneje nastopila v Evropi, čeprav se je poskušala uveljaviti in je bila po predstavitvi na razstavi v Ženevi leta 2013 deležna številnih pohval. Tako za obliko, ki jo je začrtal Gert Hildebrandt, ki je nekoč risal minije, kot zaradi tehničnih lastnosti na temo varnosti, pri čemer so bili Kitajci v preteklosti najbolj šibki. Model qoros 3 je nasprotno dobil celo najvišjo oceno na varnostnem preizkusu Euro NCAP. Znamka, ki sicer doma trži popolno modelsko linijo, je pilotno začela prodajo na Slovaškem, vendar so jo menda že ustavili, tako da bodo z načrti v Evropi počakali na boljše čase.
Športniki
Poleg proizvajalcev, ki smo jih predstavili uvodoma in imajo bolj prizemljene načrte, je tu še vrsta takšnih ali drugačnih kitajskih poskusov na področju superavtomobilov, ki bi osvajali premožne ali za sodobne tehnologije navdušene kupce. V začetku letošnjega leta si je vsaj pet minut slave zagotovil s kitajskim denarjem podprti start-up z imenom Faraday Future, z napovedjo elegantne superzmogljive električne limuzine FF 91 z vrhunskimi sposobnostmi avtonomne vožnje. Tudi na prihajajoči razstavi v Ženevi ne bo manjkalo takšnih eksotov. Kitajska družba Techrules bo po lanski študiji menda prikazala dokončano izvedbo superšportnika GT96, ki naj bi kombinirala električni in turbinski pogon. Na salonu bo sodeloval še Hybrid Kinetic Group iz Hongkonga, ki se ukvarja z električnim pogonom. Predstavili bodo koncept H600, za dizajn katerega je poskrbel slavni italijanski oblikovalski studio Pininfarina.
