Kdaj avtomobil vozniku res pomaga in kdaj malo manj

Če bi poslušali samo trženjske strokovnjake, bi se danes naokrog vozili z avtomobili, ki ne rabijo šoferja, morda pa celo tudi v službo letali po zraku. A razvoj na papirju v realnem svetu ne pomeni, da je tehnologija že zrela za uporabo, zato se pripomočki, ki pomagajo vozniku, le počasi prebijajo v avtomobile. In tudi ko se, niso vedno na voljo brezplačno. Predstavljamo varnostne sisteme, ki so danes v avtomobilih najbolj izpostavljeni, in ocenjujemo njihovo učinkovitost.

V resnici je področje asistenčnih sistemov, ki vozniku pomagajo v kritičnih situacijah, v zadnjih desetih letih doživelo razcvet. Zagotovo je k temu pripomogel tudi zahtevnejši protokol podeljevanja varnostnih zvezdic Euro NCAP, ki po obvezni vgradnji sistema za stabilnost (ESP) tako rekoč vsako leto doda kakšen pripomoček, brez katerega avtomobil skoraj ne more doseči najvišje ocene. A kljub vsemu bomo predstavitev začeli z opremo, ki je na videz logična – z lučmi oziroma žarometi.

Inteligentni žarometi

Najbrž ni prav veliko kupcev, ki bi ob nakupu avtomobila posebno pozornost namenili kakovostnim žarometom. A če bi se iz dobro opremljenega testnega avtomobila presedli v osnovni model, ki ga ponuja, denimo, rent-a-car, bi se prepričali, da je razlika skoraj dobesedno kot med dnevom in nočjo. Sodobni avtomobili vsaj v dodatni opremi ponujajo številne inovativne izboljšave svetilnosti žarometov, pri čemer so najbolj pogosti žarometi, ki svetijo v ovinek (snop sledi obračanju volanskega obroča), ali pa njihova preprostejša alternativa, pri kateri se med vožnjo v ovinek vključi dodatna luč (največkrat meglenka) na strani, v katero zavijamo. Morda se zdi vse skupaj igračkasto, a pripomore k boljši osvetljenosti dela ceste, ki bi bil sicer zavit v temo.

Ob razvoju svetil, ki se zdaj od osnovnih halogenskih prek biksenonskih vse bolj nagibajo k žarometom, sestavljenih iz različnega števila svetečih diod (LED), se dogaja dodatna izboljšava pri uravnavanju svetilnega snopa. Samodejno delovanje dolgih luči vas bo razbremenilo razmišljanja in hitrega ukrepanja, ko se nasproti pripelje drugo vozilo, a še vedno morate biti pozorni na pešce in kolesarje, saj se pri srečanju z njimi dolge luči pri veliki večini avtomobilov ne izključijo. Naslednji korak, za katerega srčno upamo, da bo postal standard v čimveč avtomobilih, je inteligentno osvetljevanje cestišča. Pri nekaterih sistemih se med vožnjo lepo opazi, kako se nenehno spreminjata dolžina in smer snopa svetlobe, kar, denimo, pomeni, da se pri srečanju z drugim avtomobilom skrajša snop levega žarometa, desni pa še vedno sveti v daljavo ob robu cestišča. Tako boste težje spregledali pešca ali kolesarja. Spremenljivi snop je uporaben tudi med vožnjo po avtocesti, ko »sledi« spredaj vozečemu vozilu in se ustrezno podaljšuje oziroma skrajšuje, da ne moti voznika pred nami. Na splošno se sistem prilagaja hitrosti avtomobila – pri večji sveti dlje in v ožjem snopu, pri manjši hitrosti pa v širšem snopu na krajši razdalji. V prihodnosti si lahko obetamo, da se ne bomo več ubadali z vprašanjem dolge ali zasenčene luči, ampak bomo vedno vozili z dolgimi, katerih snop se bo brezstopenjsko prilagajal trenutnim razmeram na cesti.

Svetujemo vam, da ob nakupu novega avtomobila izberete najboljše mogoče luči in noč na cesti spremenite v dan.

Aktivno zaviranje v sili

S tem dodatkom ni več šale: če ga avtomobil nima, se za pet zvezdic Euro NCAP lahko obriše pod nosom. Zato smo novinarji razočarani, ko sistema za zaviranje v sili ni v novih avtomobilih – ali prijetno presenečeni, ko ga serijsko ponudijo tudi v najmanjšem modelu. Vsaj tistega, ki je zmore zavirati pri manjši hitrosti, saj smo vožnje v počasni koloni vajeni tako rekoč po vseh mestih. Naloga sistema, pri katerem so povezani različni načini spremljanja prometa pred avtomobilom (kamera, zaznava z laserjem ali radijskimi valovi), je, da ob voznikovi nepozornosti opravi njegovo delo: sproži zaviranje in s tem prepreči nalet v vozilo spredaj. Najboljši sistemi zmorejo zavirati tudi pri večji, avtocestni hitrosti, a nobeden ni vsemogočen, zato mu voznik ne sme popolnoma prepustiti vloge zaviranja.

V zadnjem času so aktivno zaviranje v sili nadgradili in zdaj v boljših izvedbah omogoča zaviranje tudi pred neprevidnim pešcem, ki steče na cesto, nekateri pa zmorejo zaznati kolesarja, ki se nenadoma pojavi pred avtomobilom. Še bolj napredni so sistemi, ki vse omenjeno zmorejo tudi v temi, kar je naslednji korak v smer samovozečih avtomobilov.

Svetujemo, da izberete avtomobil, ki omogoča zaviranje v sili že serijsko, oziroma za ta sistem doplačate.

Radarski tempomat

Glede na to, koliko voznikov po naših cestah vozi z neenakomerno hitrostjo, dvomimo, da jih veliko vsakodnevno uporablja tempomat. Morda je razlog tudi v strahu, da bi v gostem prometu avtomobil »zbezljal«, pa čeprav je izklop preprost in s pritiskom na zavoro (pri nekaterih avtomobilih pa tudi sklopko) takojšen. A navadni tempomati se iz avtomobilov počasi, vendar vztrajno poslavljajo, nadomeščajo jih radarski, ki zmorejo zmanjšati hitrost, ko se vozilo pred nami premika počasneje, pri čemer voznik lahko nastavlja varnostno razdaljo. Mimogrede: nekako pričakovano je tudi pri najkrajši nastavitvi še vedno daljša, kot jo med običajno vožnjo brez tempomata vzdržuje velika večina voznikov. Slabše izvedbe radarskega tempomata ne zmorejo resno zavirati oziroma se izključijo pri sorazmerno veliki hitrosti (40 km/h) in te odsvetujemo, ker vozniku povzročijo več zmede kot koristi, saj se mora dokaj hitro odzvati in sam pritisniti na zavoro. Najsodobnejši radarski tempomati pa so postali precej nežnejši pri zmanjševanju hitrosti, znajo se hitro odločiti za ponovno pospeševanje, ko se počasnejše vozilo umakne, predvsem pa delujejo do ustavitve. Takrat se ne izključijo, zaženemo jih zgolj z nežnim pritiskom na plin.

Kot nadgradnjo klasičnega radarskega tempomata vse več avtomobilskih tovarn ponuja pomoč med vožnjo v počasni koloni (do hitrosti 60 km/h). Sistem pravzaprav združuje bolj fino nastavljen radarski tempomat (zaviranje in pospeševanje sta nežnejša) in prepoznavo voznega pasu z aktivnim krmiljenjem. Voznik tako lahko popolnoma prepusti vodenje avtomobilu, pri čemer pa mora roke še vedno držati na volanskem obroču. A če nič drugega, mu lahko za trenutek popusti koncentracija, ne da bi se bal naleta zaradi nenadnega zaviranja vozil pred njim.

Radarski tempomat je koristna zadeva, če omogoča zaviranje do ustavitve in je v avtomobilu vgrajen samodejni menjalnik. Včasih je koristno, če lahko radarski del izključite in tako dobite običajen tempomat, kar kljub preprostosti ponuja le malo avtomobilov. Pomoč med vožnjo v koloni je prav tako priporočljiv dodatek, čeprav gre v resnici za potuho vozniku. Pa še nekaj: med testiranjem smo pri nekaterih avtomobilih ugotovili, da se radarski tempomat nenadoma izključi med vožnjo proti nizkemu soncu, pri vseh sistemih pa nastane težava, ko iz tega ali onega razloga (sneg, blato, prah, močan dež ...) tipala in kamere niso čisti.

Nadzor mrtvega kota

Eden od prvih inteligentnih sistemov v avtomobilih je bil na videz preprost opozorilnik na vozilo v mrtvem kotu. Sodobna ogledala so sicer zasnovana konveksno, zato je težav z mrtvim kotom manj kot pred desetletji, pa vendar smo vedno znova presenečeni, kako hitro je mogoče spregledati vozilo na sosednjem pasu. Sistem nadzora mrtvega kota v takšnem primeru opozori z (lahko utripajočo) lučko, ki se prižge na zunanjem ogledalu ali v notranjosti na oblogi vrat v višini zunanjega ogledala. Sistem pri nobenem avtomobilu ne deluje, ko je cesta mokra in je v zraku polno drobnih kapljic, prav tako bo najbrž odpovedal v snegu. Kljub temu priporočamo, da ga izberete za svoj novi avtomobil, saj je težavnih razmer na cesti vendarle sorazmerno malo.

Opozorilnik za nenamerno menjavo voznega pasu

Če večino tokrat opisanih pripomočkov lahko priporočamo, pa je opozorilnik za nenamerno menjavo voznega pasu nekaj, kar v testnih avtomobilih večinoma izključujemo. Glavni razlog je način opozorila (pisk, tresenje, brnenje ali kakšen podobno zoprn zvok). Seveda so nam na predstavitvah razložili, da opozorilo ob prevoženi smerni črti lahko prepreči nesrečo, ki se zgodi, ko zaspan voznik zapelje s ceste, a težko si predstavljamo, da bi se samo zaradi zvoka takšen voznik tako hitro ovedel, da bi ustrezno ukrepal. Prej je verjetno, da bo v paniki sunkovito zavil ...

Kot nadgradnja osnovnega opozorilnika se pojavlja sistem, ki aktivno upravlja krmiljenje in torej ob približevanju črti volanski obroč nežno obrne v nasprotno smer. Dobra ideja bo morala prestati še nekaj generacij, da bo res uporabna. Zdaj je pri večini avtomobilov tako, da se dobesedno odbijejo od črte in vse skupaj je od daleč videti, kot da bi pred vami vozil pijan šofer, saj avtomobil, če mu popolnoma prepustimo pobudo, ves čas pleše levo in desno. Zelo redkim sistemom uspe avtomobil stalno ohranjati na sredini cestišča in pri njih si lahko za kakih deset sekund zamislite, kako bo videti samovozeči avtomobil. Za toliko časa namreč smete roke dvigniti z volanskega obroča.

Ne glede na razvoj tehnike v avtomobilih pa ima zaščita pred nenamerno menjavo voznega pasu en problem: le redke so ceste, ki bi imele zares kakovostne črte tako ob robu kot na sredini. Pa še takšnih črt v slabem vremenu sistem ne zazna, zato samovozeči avtomobili nikakor ne morejo biti tako blizu, kakor nekateri govorijo ... Ta sistem se nam ne zdi tako nujen, da bi morali zanj doplačati.