Na poti do osebnega šoferja za vsakogar

Glavni junak se spoprime z zlikovci, ko večino na tleh premaga, iz zraka pa ga napadajo novi, pridrvi na pomoč njegov superavto. Junak skoči vanj in sestreli še zračne okrepitve, medtem ko se avto sam izogiba njihovim

Take prizore so lahko pred tremi desetletji spremljali gledalci serije Vitez za volanom (Knight rider) in se navduševali nad enim prvih inteligentnih, samovozečih avtov. Toda razlog za njegovo avtonomnost je bil povsem drugačen, kot so tisti, zaradi katerih zdaj večina avtomobilskih in infotehnoloških velikanov razvija avte, ki bodo znali voziti brez vmešavanja potnikov.

Razlogov je precej

Ko razmišljamo o samovozečih vozilih, pogosto spregledamo razlike med slovenskim in drugimi okolji. Seveda tudi promocijski material proizvajalcev prikazuje družine, ki gredo na izlet z avtonomnim avtom, a ključni nameni uporabe so drugje. Milijoni v velemestih vsak dan izgubljajo ure v zastojih in ta čas bi lahko izkoristili bolje, če bi jih avti vozili v službo in nazaj domov, pri čemer bi morda tudi promet tekel lepše. Marsikomu bi prav prišlo že to, da bi lahko izstopil ob vhodu v trgovski center, avto pa bi nato sam našel parkirno mesto in kasneje lastnika oz. uporabnika znova pobral pred vhodom. Avtonomni kombiji in tovornjaki zelo zanimajo dostavljavce različne robe in prevozniška podjetja. Po svetu je tudi veliko dolgočasnih in ravninskih cest, zato se ne gre čuditi, če ljudem ne vzbujajo večjih vozniških strasti. Navsezadnje pa naj bi umetna inteligenca v povezavi z dovolj natančnimi tipali in podatki iz okolice vsaj v teoriji skrajšala reakcijske čase.

Večina vpletenih razvoj samovozečih avtov deli na pet stopenj, pri čemer imamo v glavnem na dvoriščih avte iz prve ali druge stopnje, redki iz tretje. Pri prvi ni nikakršne avtomatizacije. Druga pomeni določene funkcionalnosti, ki pomagajo vozniku, kot so tempomat ali opozorilnik pred menjavo voznega pasu. Tretja stopnja je »povezana« funkcionalna samodejnost, pri kateri radarski tempomat in ostali pomočniki delujejo v navezi. Pri določenih sistemih, denimo Teslinem »avtopilotu«, avto že tudi sam zavija, vendar pa v osnovi še vedno vozi človek. Četrta stopnja, ki jo trenutno poskušajo doseči proizvajalci, je delna avtonomnost. Pri tej avto resda vozi sam, a mora biti potnik še vedno pozoren in lahko prevzame nadzor. Pri zadnji stopnji možnosti »ročne« vožnje ni več, avto vozi popolnoma sam. Analitiki napovedujejo, da bodo tovrstni avti na voljo do leta 2020, do leta 2030 naj bi se njihova prodaja povzpela na milijon letno, do leta 2050 pa na polovico vseh prodanih avtov.

Kako daleč je razvoj?

Od časov v uvodu omenjenega pontiaca trans am s televizijskim imenom KITT je tehnologija nesluteno napredovala. Natančnost tipal je danes neprimerno večja kot pred samo nekaj leti. Podobno se je izboljšala prepoznava jezika, kar je pomembno za glasovno upravljanje in kaže, kako se lahko določen sistem izboljša z dovolj veliko količino uporabnikov in podatkov. Sistemi za prepoznavo govora so pred komaj dvema letoma četrtino vsega razumeli narobe (vsaj v angleščini), zdaj pa je napak samo še pet odstotkov. Lidar – naprava, ki lasersko meri razdaljo – se je v desetletju zmanjšal na velikost malo višjega hokejskega ploščka in pocenil za skoraj desetkrat. Prav lidar pa je v povezavi z zelo natančnimi kartografskimi podatki in informacijami, ki jih sporočajo drugi avti, eden ključnih elementov avtonomnih vozil. V dobavitelju varnostnih rešitev za mobilno telefonijo Giesecke & Devrient pričakujejo, da bo do leta 2020 tri četrtine vseh prodanih avtov povezanih v internet.

Večina zdajšnjih avtonomnih vozil je prototipnih. Znano je, da po Kaliforniji in drugih ameriških zveznih državah krožijo Googlova, Fordova in druga. Pri Fordu so denimo na sejmu Ces poudarili, da marsikdo obljublja veliko, a da le redkokdo zadevo že razvija dovolj dolgo, da bi lahko še v tem desetletju postavil tovrstne avte v prodajne salone. Ali jih vsaj dobavljal specializiranim kupcem in hkrati prepričal regulatorje, da je vse varno in da so poskrbeli za reševanje morebitnih nepredvidenih posledic. Predstavniki korejske Kie so bili še bolj previdni, saj so popolnoma samovozeč model v svoji paleti napovedali za konec prihodnjega desetletja. Pred tem pa nameravajo vgraditi sisteme, ki bodo znali voziti po avtocesti, v zastojih, na parkiriščih. Enako do leta 2020 napovedujejo v Nissanu.

Tudi v Toyoti so jasno in glasno ovrgli dozdajšnje dosežke denimo Googla, ki se hvali, koliko tisoč kilometrov so njegovi avtomobili že prevozili brez nesreč. »Zdajšnji sistemi lahko obvladajo samo določene vremenske razmere, prometne okoliščine in kompleksnost cest,« pri japonskem proizvajalcu umirjajo pričakovanja. Ko pripeljejo na velemestne cestne »špagete«, ko je gneča na njih večja, ko posežejo neugodne vremenske razmere (dež, sneg, megla, …), ko so zemljevidi malo manj natančni ali zastareli, avto nima več dovolj informacij, na katere bi se zanašal in samostojnost odpove. »Do zdaj smo se večinoma vozili v enostavnih okoliščinah, čeprav smo naredili že milijone kilometrov, do res zahtevnih sploh še nismo prišli,« je še dejal predstavnik Toyote. Medtem pa so v Porscheju jasno povedali, da se na to področje ne bodo podali. Njihovi avti da imajo smisel, samo če jih občutiš skozi vožnjo.

Vse več preizkusov

Poleg tehnoloških izzivov so tu še etična, moralna in filozofska vprašanja. Intelova antropologinja Genevieve Bell je med svojim nedavnim ljubljanskim nastopom navrgla vprašanje, kako se bo avtonomen avto odločal, ko bo »ugotovil«, da je nesreča neizbežna. Koga bo poskušal rešiti? Otroka na zadnjem sedežu, ker predstavlja prihodnost človeštva? Sovoznico, ker ima lahko otroke? Starejšega, modrega človeka, v katerega bi se sicer zaletel? Žival na cesti? Imetje okrog avta? Na vse to bodo morali snovalci programske (in strojne) opreme v avtomobilih misliti vnaprej.

Kar pa seveda ne pomeni, da poskusi ne potekajo in niso vse bolj pogosti. Proizvajalci v prihodnjih letih napovedujejo milijardna vlaganja. Google išče več deset novih inženirjev. Vse več je indicev, da (samovozeč) avto razvija Apple. V Avstraliji bodo preizkusili avtonomen avtobus – po vzoru tramvajev in podzemne železnice. Ne glede na to, kdaj se bomo res lahko prepustili osebnim tehnološkim šoferjem, bo to v prihodnjih letih ena glavnih obsesij tako infotehnološke kot avtomobilske panoge.