Tiskane izdaje
Mercedes Benz ima v avtomobilski panogi posebno mesto. Je nekaj takega kot Ludwig van Beethoven v klasični glasbi, Nelson Mandela v politiki, Albert Einstein v znanosti, Mick Jagger v rokenrolu, Luciano Pavarotti v operi, Leonardo da Vinci v umetnosti, Michael Jordan v športu ...
Je pionir, trendseter, originator. Največji med največjimi, velikan med velikani. Je utelešenje nemškega reda in discipline v najboljšem pomenu. Je simbol gospodarske moči ene izmed najbolje organiziranih držav na svetu.
Velja, da Nemci izdelujejo najboljše avtomobile na svetu. Morda so Italijani nekoliko bolj strastni, Angleži bolj unikatni, a ko avtomobile gledamo kot celoto, so Nemci na vrhu. Tudi oni imajo svojo sveto trojico, tri blagovne znamke, ki so pojem visoke tehnologije, kvalitete, premišljenosti in natančnosti. A z vsem spoštovanjem do drugih dveh – Mercedes je le Mercedes. To je zgodovinsko dejstvo.
Njegova očeta Karl Benz in Gottlieb Daimler sta bila pač prva, ki sta bila dovolj drzna, da sta videla v prihodnost. Pomislila sta, da kočij ne bodo v nedogled poganjali konji. Zato sta leta 1886 izdelala vozilo, ki velja za prvi moderni avto.
S to vizionarsko potezo sta spremenila svet, odprla sta vrata množični mobilnosti. Posredno je ves asfalt, ki je dobesedno preplavil naš planet, njuna zasluga. To je izvor Mercedesove posebnosti, zato je deležen strahospoštovanja, kamorkoli se pripelje. Trikraka srebrna zvezda, ki se sveti na skrajnem robu pokrova motorja, je sinonim za večno avtomobilsko odličnost, za številne inovacije in izume, za vožnjo, o kakršni sanjajo vsi.
A ta veličastni status je tudi ogromna odgovornost, celo prekletstvo – pri Mercedesu so si kar sami postavil najvišje možne standarde, zaradi katerih so ves čas pod drobnogledom. Svoj pristop so strnili v enem samem stavku: »Najboljše ali nič!« Zato ohranjanje tega izjemnega ugleda ni lahka naloga, a jo že več kot stoletje opravljajo z odliko. Dokazi njihove skorajda neverjetne inovativnosti v tehničnem, oblikovalskem in športnem pogledu so shranjeni v muzeju v Stuttgartu. Sprehod skozi ultramoderno poslopje je časovni stroj avtomobilizma.
In na čelu te flote je limuzina, označena s črko S. Ta »es« je začetek Mercedesove abecede. Je utelešenje njihovega bistva. S je kratica, ki v originalu pomeni »sonderklasse« – posebni razred, v resnici pa kar razred zase. S je limuzina zastavonoša, admiralska ladja, ki določa sedanjost in napoveduje prihodnost. Tako je že več kot pol stoletja.
In v tem času je Mercedesov razred S postal najbolj prodajana luksuzna limuzina na svetu. To je reprezentančni avtomobil, ki odraža moč, uspeh in ugled. To je avtomobil predsednikov, direktorjev, zvezdnikov, uspešnežev ... Navdušuje s prefinjeno eleganco, ki je nevsiljiva, včasih skoraj neopazna, a hkrati mogočna in veličastna. V razred S so vgradili kar nekaj tehničnih izumov, ki so kasneje postali splošno priznani in uporabljeni standardi.
V ta model so premierno vgrajevali kar nekaj avtomobilskih varnostnih sistemov, aktivnih, pasivnih in holističnih. To je bil prvi avtomobil v Evropi s serijsko vgrajenimi varnostnimi zračnimi blazinami. Že leta 1957 so ga opremili s posebno zaščito, ki je zmanjševala posledice morebitnega trka. Leta 1978 je že imel zavorni sistem ABS. V devetdesetih se je ponašal z elektronskim nadzorom zdrsa koles ESP. Leta 2002 so uvedli varnostni sistem Pre Safe, ki minimalizira posledice nesreče.
Zgodovina razreda S se začenja v petdesetih letih, ko pri Mercedesu še niso uporabljali črkovnih oznak svojih avtomobilov. Model W180 iz leta 1954, ki so mu rekli tudi ponton, velja za utemeljitelja razreda Mercedesove klasične štirivratne limuzine. Pet let kasneje je pripeljal model z delovno oznako W112, ki so mu v ZDA rekli fintail, v nemščini pa heckflosse; po naše bi to pomenilo repaš.
Avtomobil, katerega zadnji del je spominjal na peruti, je deloval lahkotno kot ptica. V sredini šestdesetih let repaši niso bili več v modi in leta 1965 je bil čas za novinca, ki je nosil oznako W108. Kljub časom železne zavese in dejstvu, da so bili naši kraji na njeni temnejši strani, se je po naših cestah vozilo kar nekaj primerkov.
Leta 1972 so pri Mercedesu za oznako svojega največjega avtomobila prvič uporabili oznako S-Klasse. To je bil dodatek, ki ga je nosil model W116. Potem so približno na vsakih sedem let predstavili nov model. Najdlje je zdržal W126, ki so ga izdelovali med letoma 1979 in 1990. Ponavadi so nekatere modele izdelovali tudi v podaljšani različici, na voljo pa so bile še trivratne kupejevske limuzine.
Začenši z modelom Ponton iz leta 1954 je na ceste pravkar pripeljala deveta generacija razreda S. Vedno znova smo ob tovrstnem dogodku priča redefiniciji predstave o luksuzni limuzini. Dosedanji standardi se prestavijo na višjo stopnjo. Luksuz je še bolj udoben, tehnika še bolj popolna, tišina motorja še tišja, moč motorja še bolj mogočna in ne nazadnje poraba goriva občutno manjša.
»Sofisticirana oblika limuzine razreda S je bila vedno izraz luksuza in avtomobilske veličine nekega obdobja. Tudi nova limuzina nadaljuje to tradicijo. S svojo klasično arhitekturo in elegantno silhueto je nekakšno moderno videnje senzibilne jasnosti.
Oblika te limuzine združuje elemente klasičnih Mercedesovih avtomobilov iz tridesetih let prejšnjega stoletja in sodobne oblikovalske zapovedi. Avtomobil deluje elegantno, a vsebuje tudi določene športne elemente.
Predvsem pa je zasnovan v skladu s predhodniki, ki so vsi dokaz, da je tudi v avtomobilskem svetu kljub hitrosti današnjega sveta še vedno možno doseči brezčasnost,« je osnovne značilnosti novega modela razložil šef Mercedesovega oblikovalskega oddelka Gorden Wagener, član njegove ekipe pa je tudi Slovenec Robert Lešnik, ki je odgovoren za zunanje oblikovanje.
Limuzina razreda S je premikajoči se salon na štirih kolesih. Kabina ponuja vse udobje, ki si ga je možno zamisliti. V vseh pogledih je to potovanje v prvem razredu. Avtomobil je opremljen s posebnim podvozjem, ki že vnaprej zaznava neravnine na vozišču. Zato je vožnja mirna in tiha. Zunanji vplivi na dogajanje v notranjosti nimajo prav nobenega vpliva. Zato se tudi najtišje pasaže nežnih klasičnih simfonij slišijo povsem razločno. Tudi če leti po nemškem autobahnu, ki je zanj kot dnevna soba ...
