Novodobne legende: Audi quattro

Originalni Audijev quattro je  pri poznavalcih in ljubiteljih športne klasike zelo cenjen.

Objavljeno
28. april 2017 17.11
Bruno Kuzmin
Bruno Kuzmin
Bil je prvi avtomobil s štirikolesnim pogonom in turbomotorjem, ki so ga idejni očetje, med katerimi ni manjkal niti sloviti Ferdinand Piëch, poslali na ceste in svetovna prvenstva v reliju. Njegova promocija štirikolesnega pogona je neprecenljiva.

Idejo o visokozmogljivem športniku s štirikolesnim pogonom je leta 1977 predstavil Jörg Bensinger. Slonela je na zmogljivostnem potencialu Volkswagnovega terenskega modela iltis, ki se je s štirikolesnim pogonom po snegu peljal bolj suvereno in hitreje kot marsikateri precej dražji ali športni avtomobil. Tri leta pozneje je pod žarometi ženevskega avtomobilskega salona zasijal audi quattro, kot uvod v predstavitev novega hišnega coupeja.

Quattro je dobil petvaljni bencinski motor s turbopolnilnikom. V prvi generaciji je 2,1-litrski stroj zmogel 147 kW (200 KM). Leta 1987 je njegovo vlogo za dve leti prevzel konstrukcijsko podoben, a z zapletenim mehanskim vbrizgom goriva opremljen stroj, ki ga znajo danes dobro nastaviti večinoma le nemški in angleški specialisti. Za vzdrževanje bolj hvaležen je bil 2,2-litrski motor z 20-ventilsko glavo in klasičnim elektronskim vbrizgom goriva, kar je prineslo pod črto 162 kW (220 KM) in možnost drvenja z največ 230 km/h. To je zdaj najbolj priljubljeni in najdražji quattro, ki se ponaša z najbogatejšo serijsko opremo, tudi z usnjenim oblazinjenjem posameznih delov notranjosti in trikrakim volanskim obročem.

Zunanja podoba kupeja je ostala dolgih enajst let bolj ali manj nespremenjena. Bilo pa je veliko tehničnih in oblikovalskih dopolnitev. Naj gre za velikost platišč ali menjavo zadnjega diferenciala, kjer je torsen zamenjal klasični diferencial z vklopom s stikalom. Še bolj radikalna je bila zamenjava štirih štirioglatih prednjih žarometov z dvema. Leta 1983 je dobil quattro namesto analognih zelene digitalne merilnike. Dve leti pozneje so mu spremenili motorno masko in vmes pomladili notranjost. V primerjavi z običajnimi brati s prednjim pogonom je imel razširjene blatnike, zajetnejša odbijača in izstopajoča stranska pragova.

Še pomembnejši je bil vstop v reli, kjer je ključno vlogo igral homologacijski sport quattro z 32 centimetrov krajšo dolžino. Prednji del sporta je bil povzet po limuzinskem audiju 80, zadnji po kupeju. S takšno zasnovo je imel v primerjavi s prvotnim modelom manj težav na počasnih in ostrih ovinkih. Tam je bil quattro s preveč pred prednjo premo nameščenim motorjem počasnejši od dirkalnikov s sredinsko nameščenim agregatom. Sport quattro je meril v dolžino 424 centimetrov, imel je šeststopenjski ročni menjalnik in v homologacijski izvedbi na začetku kariere okoli 224 kW (304 KM). Z leti je moč segla vse do 441 kW (600 KM), na vsa kolesa pa se je prenašala prek sekvenčnega menjalnika, ki je pozneje postal osnova za DSG. Vse prej kot neopazni so bili športni rezultati, pri čemer ne gre spregledati zmagovalnih predstav legendarnih Stiga Blomqvista, Hannuja Mikkole in Walterja Röhrla. Odmevala je tudi osvojitev Pikes Peaka. Skupna proizvodnja prvega oziroma najbolj originalnega quattra je dosegla 11.452 kosov. Zadnji med njimi je ugledal luč sveta 17. maja 1991, dobri dve leti po tem, ko je bil v ponudbi že coupe nove, precej bolj »okrogle« in hkrati manj športne generacije.