Obleka naredi človeka, karoserija pa avtomobil

Samocelilna karoserija je nastala iz sodelovanja med Lamborghinijem in ameriškim inštitutom MIT in morebiti iz tega koncepta ne bo nič. Kakor se pred davnim ni obnesla Fordova karoserija iz soje. Že dolgo poskušamo nadomestiti jekleno pločevino s čim primernejšim.

Lamborghini je pred mesecem dni razkril konceptni hiperšport­ni električni avtomobil terzo millennio (tretje tisočletje). Namesto klasičnih baterij ima kondenzatorje za večje izbruhe moči in hitrejšo regeneracijo energije. Električna energija se shranjuje tudi v karoserijskih ploskvah iz steklenih vlaken – tokrat nanocevk –, ki so hkrati zmožne zaznati poškodbe na svoji površini in jih popolnoma ali delno zaceliti. Nanocevke so menda napolnjene z ustrezno kemijo. Pri razvoju »aktivne« karoserije sodelujejo s tehnološkim inštitutom iz Massachusettsa (MIT). A še dolgo bo trajalo, da bodo kondenzatorsko karoserijo razvili do vsakdanje uporabnosti. Večjih poškodb ob trkih pa najbrž ne bo nikoli znala popravljati.

Zakaj neki avtomobilska industrija ne uporablja več nezlomljive plastike, iz kakršne so narejeni blatniki in drugi karoserijski deli terenskih motornih koles? Ker sicer nedeformiran, a opraskan in blaten avtomobil ni tako privlačen kot zdelan terenski motocikel. V dobrem stoletju avtomobilskega razvoja pa so proizvajalci preizkusili že marsikaj.

Najprej so seveda prevzemali karoserijske prijeme s kočij: lakirana lesena konstrukcija s tankimi, tudi upognjenimi paneli, pogosto prepetimi z usnjem ali platnom, štrleči blatniki so bili dolgo narejeni iz celega ali vezanega in upognjenega lesa.

Dvajseto stoletje je prineslo pločevinaste blatnike in precej medenine, ki jo je mogoče bleščeče zloščiti. Obenem so že izdelovali karoserije iz lesenih okvirjev, obi­tih s pločevino – takšne delajo še danes v maloserijski proizvodnji, na primer pri britanskem Morganu.

Ko je po prvi svetovni vojni boječe vzklila zamisel o avtomobilih za množice, so poskušali najti tudi čim cenejše materiale za karoserije. Na primer spletene iz vrbovih šib ali ratana. Pletarstvo je stara obrt, vrb in protja ne manjka. Pri takrat dosegljivi hitrosti ljudskih avtomobilov (60 do 70 km/h) prepih niti ne moti, proizvodnja pa ni tako počasna, kakor kdo misli. Vrbove karoserije so lahke, prožne, presenetljivo odporne in dolgožive. Navsezadnje so jih že več kot tisočletje gradili vozarji kot keson za tovorne vozove, tovarne motornih koles pa so že in še dolgo ponujale tako karosirane stranske priklopnike. Nemški Hanomag je v dvajsetih letih izdeloval enovaljni avtomobilček, ki so mu zaradi špartanskosti rekli komisbrot (vojaški kruh). Obstajala je še cenejša različica iz vrbovja, imenovana korbwagen (košarasti avto). Zaradi majhne mase in odpornosti so tako karosirali celo nekaj malih dirkalnih avtomobilov.

Za hitrejše so v istem času prevzeli letalske karoserije, imenovane po iznajditelju Weymannu. Še vedno je šlo za lesen okvir, čez katerega je bilo napeto impregnirano platno. Takšna karoserija je bila izredno lahka in ni prav nič škripala, toda potnikom ni zagotav­ljala nikakršne varnosti. Po desetletju so jo pri avtomobilih opustili, a v letalstvu še ni iz rabe.

Vsaj delno so z impregniranim platnom prepete karoserijske dele iz lesene vezane plošče do druge svetovne vojne delali tudi pri nemškem DKW. Takšnih ni bilo težko spreminjati in prilagajati potrebam. Tudi zato so se v začetku 30. let minulega stoletja pri naši Avtomontaži odločili za sodelovanje z DKW in inženir Stanko Bloudek je karoserijo delno ponašil.

Deli iz bakelita, tekstolita (tihi zobniki) in drugih plastik so že dolgo »krasili« velikoserijske avtomobile, a prve karoserije iz akrilnega stekla so naredili Američani (GM in Ford) tik pred začetkom druge svetovne vojne, toda po njej dolgo niso nadaljevali poskusov.

Plastične karoserije so se razmahnile v obubožani povojni Evropi, posebno v obeh Nemčijah. V Zahodni je vzcvetelo mnogo izdelovalcev manjših serij mikroavtomobilov, ki so za karoserije vzeli impregnirana steklena vlakna, še danes največkrat uporabljan način izdelave alternativnih oziroma maloserijskih vozil. V Vzhod­ni Nemčiji so izdelovali slovite trabante iz duroplasta, s fenolno smolo impregniranih tekstilnih odpadkov, zelo podobno prešpan papirju. V filmu Črna mačka, beli mačkon svinje žrejo karoserijo opuščenega trabanta, kar ni izmišljeno.

Za dele karoserij športnih avtomobilov so že dolgo uporabljali tudi lahki, a dragi aluminij. Po drugi svetovni vojni je v Britaniji primanjkovalo jeklene pločevine, bilo pa je na pretek posebne aluminijaste za vojaške čolne. Tako je tovarna Rover prve terenske avtomobile oblekla v aluminij, kar se je nepričakovano dobro obneslo, saj je mogoče marsikatero udrtino poravnati kar z roko. Do konca proizvodnje defenderjev so bile njihove karoserije aluminijaste. Takratna Češkoslovaška pa je izdelovala trikolesnike velorex, imenovane leteči šotor – cevni okvir je pokrivalo resnično le šotorsko platno.

Danes sta aluminij in plastika (steklena, ogljikova vlakna in polkarbonati) pri avtomobilih precej v rabi, predvsem pri manj obremenjenih delih, vratih, strehah in pokrovih, a plastiko najdemo tudi pri odbijačih. Posebno Citroën že od 50. let minulega stoletja rad neopazno vgradi v karoserijo kakšen plastičen del, prostočasna odprta različica dyane, mehari, pa je vsa iz plastike.

Na koncu naj omenimo še karoserijo soybean, ki so jo menda na začetku druge svetovne vojne naredili pri Fordu. Zanjo so uporabili sojina in konopljina vlak­na, kar je bilo zelo poceni. Danes domnevajo, da je bilo obeh materialov prav malo, toliko več pa formaldehida in fenolnih smol. Ekologija pa takšna ...