Od pekla do raja …

Nekaj takšnega se je leta nazaj zgodilo mojemu prijatelju. Če ga ne bi poznala, skoraj ne bi verjela, kako se življenje posameznika spričo enega samega prelomnega dogodka spremeni v moro. Ki traja in traja in traja ... Leta ... Dolgo, predolgo. Prečkati cesto od pekla do raja, ko se ta v bledih obrisih morda spet pojavi pred tabo, še zdaleč ni enostavno. Večina ljudi, ki tega ni skusila, si morda misli, kaj neki težkega je v prehodu s slabšega na boljše. V veliki zmoti živi, kdor tako meni. Temeljita sprememba življenja v vsakršno smer, tako slabo kot dobro, je lahko zapletena pot premagovanja samega sebe. In kaj neki ima na tej poti avtomobil?

Janez spričo neprijaznih življenjskih okoliščin in igre usode skoraj sedem let ni sedel za volanom. Čeprav tega nikoli ni glasno izrekel, je bil sam bržkone prepričan, da bo pri tem ostalo. Pa se je spet zasukalo drugače. Neke noči, ko se je sobota ravno dobro prevešala v nedeljo, je z dekletom, ki mu je nemara z močjo ljubezni znova vračala že davno izgubljeno upanje, sedel v avto in sprejel izziv, da si osveži spomin na vožnjo, ki je bila nekdaj tudi zanj samo stvar rutine, daleč od kakršnegakoli psihičnega napora. Koliko napora in neme bolečine je prva vožnja po dolgih letih v resnici predstavljala zanj, ve le on sam. Dejstvo je, da avtomobila tiste noči ni obvladoval nič slabše kot vsak povprečen voznik. Problem je pač tičal drugje. Ker je sam nemara preveč odgovoren, ni hotel niti slišati, da bi vozil po cesti, ampak si je za prvo preizkušnjo izbral veliko in ponoči povsem prazno parkirišče pred enim izmed velikih trgovskih centrov. Nekaj nedolžnih krogov naokoli, nekaj poskusov parkiranja, skratka, nekaj osnov in vsega skupaj morda slabih petsto prevoženih metrov ... Ni vrag, da se je tiste noči od nekod vzela policijska marica, ki se je sprva odpeljala mimo, ne meneč se dosti za osamljen avtomobil. A je nočno motoviljenje po praznih parkirnih mestih očitno pritegnila pozornost, saj so možje postave tako rekoč sredi bližnje ceste obrnili vozilo in hiteli ustavljat na novo pečenega šoferja, čeprav že davno z vozniškim izpitom. Z dokumenti je bilo kajpak vse ok. Bilo pa je roki pravice skrajno čudno, kaj neki sta tadva počela to noč na velikem praznem parkirišču. In se tega nista obirala vprašati. »Kaj pa sta delala tukaj?« Jah, kaj za božjo voljo naj bi človek sploh odgovoril. Policista sta se ob zadregi zaslišanih pritajeno muzala, saj sta se gotovo poigravala z mislijo, da se je tema dvema zahotelo malo nočnega adrenalina, ker sta se najbrž naveličala domače spalnice. Rekla bi, da sta dvojico v zgodnjih štiridesetih rahlo podcenjevala, saj človek pri teh letih menda že zmore malo več romantike in domišljije, kot bi jo ponujale bele parkirne črte na dolgočasnih sivih betonskih tleh. Kakorkoli, če bi Janez policajema povedal resnično zgodbo, bi ga nazadnje še zaprla, saj bi mislila, da žali njun razum ali da je prepojen s kakšnimi opojnimi substancami. No, ker jima hudič ni dal miru, prijatelj te noči ni okusil samo volana in kontrole dokumentov, ampak zraven še postopek opravljanja testa alkoholiziranosti, pri čemer so možje še enkrat brcnili v prazno, saj so tisti plastični nastavek potisnili v usta nekomu, ki ga alkohol ne zanima. Bi ga pa bila, mimogrede, vesela korporacija Coca Cola, saj ne poznam nikogar, ki bi že leta tako častil in pil to pijačo izjemne zgodovine in komercialnega uspeha.

No, tako, živemu človeku se res marsikaj primeri. Če se policista takrat ne bi pojavila ob najbolj nepravem času (sumim, da ju je gnal goli firbec), bi bilo vse skupaj naravnost smešno. Nihče ni nikogar ogrožal. Samo nekdo je bil bitko sam s seboj. Vidiš, mala, to se lahko zgodi samo meni, je bilo slišati mrmranje nekoga v precejšnjem stresu okoli ene ure zjutraj – s trditvijo, da zdaj pa res ne bo nikdar več vozil. Seveda bo. Ampak pot od pekla do raja in vrnitev za volan kot ena izmed stopnic na tej poti je včasih mnogo težja preizkušnja, kot bi denimo tista dva policaja utegnila pomisliti v svojih najbolj norih sanjah. A ne gre jima zameriti. Ljudje smo pač preveč površna bitja, da bi znali začutiti, kaj vse se res dogaja – na tej poti od pekla do raja …