Tiskane izdaje
»Ljudje se zavedajo nevarnosti vožnje pod vplivom alkohola, prav tako vedo, da je nevarna prevelika hitrost. Niso pa še sprejeli dejstva, da lahko telefoniranje, ta vsakodnevna dejavnost, v nekem trenutku postane nevarna. Vožnja in telefoniranje ne gresta skupaj,« opozarja Marko Polič, upokojeni profesor psihologije na ljubljanski filozofski fakulteti.
Kaj se dogaja v naših možganih pri uporabi telefona v avtu?
Naši možgani so naravnani tako, da običajen pogovor teče gladko, z razumljivimi, a ne predolgimi presledki. Temu nehote sledimo tudi med pogovori po telefonu v avtu, kar pomeni, da pozornost usmerimo na pogovor s tisto drugo osebo, ne pa na dogajanje na cesti. Če se pogovarjamo s sovoznikom, to praviloma ni problematično, saj se pogovor prilagaja razmeram in poneha, ko se pojavijo zahtevne razmere, ki zahtevajo več pozornosti. Med telefonskim pogovorom tisti na drugi strani ne ve, kaj se dogaja pri vozniku, in pogovora zato ne more prilagajati razmeram, voznik pa zaradi navajenosti in socialnih pritiskov, vezanih na pogovarjanje, ohranja pogovor in je manj pozoren na razmere na cesti.
Presenetljivi so podatki, da ljudje med vožnjo brskajo po spletu, objavljajo na družabnih omrežjih. Kaj menite o podatku, da po nekaterih raziskavah med vožnjo gledajo na telefon tudi po 23 sekund, kar je na cesti cela večnost?
Dodaten problem je, da mislijo, da imajo razmere pod nadzorom, saj vmes na hitro pogledujejo na cesto. Toda ne zavedajo se, da gledati še ne pomeni videti. Sama preusmeritev pogleda še nič ne pomeni, če za tem ni tudi preusmeritve pozornosti. Tako pa vozijo v zmotnem prepričanju, da bodo pravočasno opazili oviro ali spremembo, vendar so v resnici z mislimi drugje. Poleg tega bo lahko neki voznik stokrat brskal po spletu, pa se ne bo nič zgodilo, kar ga bo utrjevalo v prepričanju, da je to varno početje. Toda ta občutek je zmoten. Vožnja ne zahteva vedno vseh voznikovih sposobnosti, zato nevarno početje ne bo vedno »kaznovano«. Toda v nekem trenutku lahko postanejo razmere nevarne in zahtevajo vso pozornost ter pravočasno ukrepanje. To so razmere, v katerih se voznik sooči z nečim nepričakovanim, pa naj bo to pas megle, zaustavljeno vozilo ali kaj tretjega. Zato je med vožnjo treba ohranjati pozornost na cesti, saj gre za dinamične, hitro se spreminjajoče in ne povsem predvidljive razmere.
Marko Polič je upokojeni profesor psihologije na ljubljanski filozofski fakulteti. Foto: Leon Vidic/Delo
Novejše raziskave zavedanja razmer – nastale so sicer predvsem v letalstvu – ugotavljajo, da je treba to, kar se dogaja na cesti, zaznati, razumeti in predvideti. Nesreča se zgodi, ko se voznikova pričakovanja izjalovijo in nas dogodki presenetijo. Marsikdo se je že znašel v okoliščinah, ko je med spuščanjem po stopnicah nenadoma ugasnila luč in je morda celo padel, ker se je stopnišče končalo prej ali pa pozneje, kot je pričakoval. Odklon pričakovanj od stvarnosti pogosto privede do težav, tudi do nesreč.
Naj se vrnem k pozornosti. Raziskave so opozorile na dva pojava, nepozornostno slepoto in slepoto za spremembe. Preprosto, tega, na kar nismo pozorni, ne bomo opazili, in o tem obstaja vrsta zanimivih raziskav, katerih rezultati se zdijo neverjetni. Tako je raziskava tako imenovane nevidne gorile – bralci si jo lahko ogledajo na youtubu – pokazala, da več kot pol gledalcev med opazovanjem košarkarske tekme in preštevanjem podaj enega od moštev ni opazila igralca, preoblečenega v gorilo, ki se je sprehodil po igrišču. Njihova pozornost je bila usmerjena na preštevanje podaj. Kaj pa, če bi bila na telefoniranje?
Zakaj je nepozornostna slepota pomembna v prometu?
Pri zaznavanju razlikujemo dva procesa, predelavo od »zgoraj navzdol«, ko naše izkušnje, pričakovanja in motivi vplivajo na pozornost, ter predelavo od »spodaj navzgor«, ko jo usmerjajo aktualni dražljaji. Oba procesa navadno delujeta sočasno, ob prevladovanju enega ali drugega. Med vožnjo so pomembna naša pričakovanja, saj je zaradi velikih hitrosti pomembno ustrezno predvidevanje in usmerjanje pozornosti na za vožnjo ključne dražljaje. Če nečesa ne pričakujemo, na primer pešca ali stoječega vozila na avtocesti, bomo to bolj verjetno spregledali oziroma prepozno opazili. Znano je recimo, da je v krajih, kjer je veliko motoristov, razmeroma malo nesreč z njimi, ker jih vozniki pričakujejo. Kjer pa jih je malo in sploh ob prelomih sezone, ko se šele vrnejo na ceste, jih vozniki ne pričakujejo in jih enostavno spregledajo. Nesreč je torej več. Ali primer iz vsakdanjega življenja. Ko želimo kupiti neko dobrino, denimo nove čevlje, bomo pozorni predvsem na trgovine s čevlji in bomo spregledali stvari, ki bi nas drugače zelo zanimale.
Ni pa nujno, da vsaka napaka ali kršitev vodi v nesrečo?
Na srečo ne. Toda to nam daje lažen občutek varnosti, občutek, da obvladamo razmere tudi v primeru, ko kršimo pravila ali naredimo kaj narobe. Ne vedno, a ponavadi so nesreče splet vrste okoliščin: človek je zaspal, pa se mu je mudilo v službo, bil je na servisu, pa mu niso popravili zavor, cesta je bila mokra in spolzka ... in nesreča je splet vsega tega. Če enega vzroka ne bi bilo, se morda ne bi zgodila.
Uporaba telefona v avtu je zelo razširjena. Koliko časa traja, da to navado opustimo?
Najboljša rešitev bi bila, da bi vozniku vzeli odločitev iz rok in telefoniranje v avtomobilih sploh ne bi bilo mogoče. Podobno, kot imajo v nekaterih boljših restavracijah motilce telefonov. To tehnično ni velik problem, je pa velik psihološko. Ljudje hočejo čim bolj sami odločati o svojem početju, tudi če je to škodljivo. Proizvajalci in politiki pa se temu prilagajajo.
Pa mislite, da bi avtomobilska industrija šla v to smer?
Ali ste že videli kakšno reklamo za avto, ki bi vozil največ 130 kilometrov na uro, kar je v večini evropskih držav največja dovoljena hitrost? Seveda ne. Razloge sem že omenil. Za zdaj lahko na določeno vedenje vplivamo s sicer nepopularno prisilo, to so kazni. Glede uporabe varnostnega pasu je bil tu dosežen precejšen premik, čeprav še ne zadosten. Toda ko dosežemo, da ljudje neko vedenje ponotranjijo ali da celo postane navada, kot je za marsikoga pripenjanje, so ti ukrepi upravičili svoj obstoj. Prvi korak bo torej ustrezna sprememba zakonodaje. Če nekdo ne zmore brez telefona, naj gre na vlak ali avtobus. Tam bo to lahko počel varno.
