Tiskane izdaje
V tem avtomobilu se nihče ne bi smel počutiti slabo. Voznikovo delovno okolje je sicer posebno, a pregledno in zasnovano tako, da si ga je mogoče prilagoditi in tako morda zmanjšati kakšno nerodnost pri upravljanju infozabavnega sistema. Voznik in sopotnik imata lahko masažna sedeža, sopotnik ima na voljo celo počivalnik za noge. Kadar ga bo uporabljal, bo zadaj malo manj prostora, a za otroka še vedno dovolj. V drugi vrsti se nasploh ne bi smeli prepirati, kje bo kdo sedel, vsi trije sedeži so enakovredni, kar morda ne pomeni nujno, da so dovolj široki ali nasploh veliki, pa vendar. Ker ni dvignjenega dela v sredini, se celo tam sedi enako kot ob straneh, noge pa bodo vendarle bolj dvignjene kot v običajnih avtomobilih. Zadnji sedeži se preprosto potopijo v dno, s čimer se še poveča že tako ne majhen prtljažni prostor (630 litrov), upoštevajoč dolžino avtomobila (4,44 metra).
Navdušujoče občutke dobro delujočih in domiselnih posebnosti malo pokvari pogled na uporabljene materiale, pri katerih C4 picasso ne vozi ob boku sicer bolj dolgočasne konkurence. Trde plastike je preprosto preveč, še posebno moti, da ni obložena niti na odlagalnih površinah (denimo v predalu pod sredinsko konzolo in v vratih). Kakšen preblisk inovativnosti bi si želel tudi v prtljažniku, kjer je prostor ob robu, zaščiten z mrežo, premajhen že za litrsko steklenico in obešalnika za vrečke na obeh straneh neuporabna za kaj drugega. Je pa zato v prtljažnem prostoru pospravljena prenosna svetilka.
Glede na to, da je testni avtomobil poganjal dizelski motor (1560 ccm, 88 kW), je tudi tu mogoče najti posebnost: prestavna razmerja šeststopenjskega menjalnika so namreč zasnovana tako, da ne omogočajo hitrega pretikanja v višjo prestavo, kot smo vajeni pri večini drugih dizlov. A to pomeni zgolj malo pogostejše poseganje po prestavni ročici, medtem ko hrupa ni nič več, motor je znotraj komaj slišen (bolj se v kabino širi hrup piša vetra med vožnjo po avtocesti). Pohvaliti velja njegovo veselje do vrtenja, saj se lepo razdaja tudi med vožnjo v hrib (pri dovolj nizki prestavi), zdi pa se mi, da bi drugačno sodelovanje med njim in menjalnikom lahko prineslo kakšen prihranek pri porabi, ki s povprečno šestimi litri na 100 kilometrov ni najbolj zgledna in obljubljeno prekaša za več kot dva litra.
Prenovljeni C4 picasso še naprej navdušuje s svojo bivalnostjo in zračnostjo, ki jo je v testnem avtomobilu dodatno povečalo ogromno vetrobransko steklo (uf, velika površina za drgnjenje ledu pozimi) in panoramska streha. Kljub čvrstejšemu vzmetenju med vožnjo v ovinek ostaja nemoteče mehak, dirkali z njim pač ne boste in za to niti ni namenjen. Je pa namenjen za prijetna družinska potepanja, ko se malčki zadaj lahko igrajo na zložljivih mizicah, žena pa uživa v masaži. Bogokletno? Dajte, no, vožnja mora biti v užitek. Vsem.
