Tiskane izdaje
Nekaj delov njenega telesa nihče ne bo spregledal. Recimo velikega prednjega srca, dolge in lepo napete črte čez motorni pokrov, kratkega previsa čez prednji kolesi, vdolbine na boku in kompaktnega zadnjega dela. Nikjer ni oblikovalskega pretiravanja. To jim pač gre. To je tako, kot če roza srajco obleče Italijan ali pa Nemec. Pri prvem se sprašuješ, kako je mogoče, da roza moškemu v resnici paše, ob pogledu na drugega pa se počutiš kot pri dogovarjanju s telekomunikacijskimi operaterji, ki ti interneta ne prodajo brez trojčka z linijskim telefonom, ki ga ne potrebuješ.
Delovni prostor je premišljen, stikal je malo, vse je logično, preprosto in na intuitivnem dosegu rok. Hvalim lepo linijo zgornjega dela armature, v katero niso, v nasprotju z večino nemških tekmecev, pribili velikega zaslona. Zanj so malo nižje našli precej lepše mesto. Uporabljeni materiali so kakovostni, gradnja, stiki in končna izdelava pa na visoki ravni.
In zdaj vožnja. Prepričan sem, da bi že po prvih desetih kilometrih bistvo giulie opazil prav vsak voznik, pa naj ga vožnja zanima ali ne. Prvič, avto ima značaj zadnjega pogona, kar se začuti že ob malo bolj konkretnem pospeševanju, in drugič, volan je ostro odziven. To je avto za voznika. Ko v giulii vidiš tablo pozor, ovinki, rečeš super, in ne – spet bo vsem slabo. To je to, kar smo želeli od alfe. Saj ni edina s takim značajem na trgu, a je lepo videti, da so se pri Alfi potrudili in voznikom ponudili italijansko interpretacijo užitka v vožnji. Konkretno potrudili. Razmerje teže na obe osi, kardanska gred iz ogljikovih vlaken s težo zgolj 7 kg, vzmetenje iz aluminija, spredaj z dvojnimi vodili, zadaj vzmetenje multilink in še bi lahko naštevali izbrane tehnične rešitve, ki zagotovijo, da se giulia ne pelje dobro po naključju.
V vožnji je udobna, ne pretrda, a čvrsta, z natančnim ročnim menjalnikom, ki zahteva odločno roko, in zmogljivim sistemom elektronike alfa D.N.A. Dizelski motor multijet je zgrajen na novo. Uporabili so aluminij, tlak vbrizga je 2000 barov in turbinski polnilnik ima variabilno geometrijo. Stroj z najvišjo močjo 132 kW (180 KM) prepriča z vlekom in zagotavlja udobno vožnjo pri veliki potovalni hitrosti. Pri nas je v hladnih dneh v povprečju porabil dobrih šest litrov na 100 km. Hladen in ob zagonu je precej dizelsko glasen, pozneje pa se ustali, kar je značilnost tudi nekaterih nemških premijskih modelov, ne pa, na primer, najboljših francoskih predstavnikov. Ko smo že pri tekmecih: giulio je treba postaviti predvsem ob bok nemški trojki, s katero se vsekakor zmore spoprijeti.
Drugi mnenji
No, sam bi raje imel rdečo, a pomembna je vsebina. In ta pri giulii nikakor ne zaostaja za konkurenco, pri dinamiki prehiti marsikateri drug avtomobil. Všeč mi je dovolj standardno, a še vedno drugačno delovno okolje, sicer limuzinsko omejen prtljažnik pa je vendarle dovolj velik tudi za družinsko rabo. Dizel je v teh hladnih dneh rad bolj robat, a se potem unese, kot že v kakšni drugi alfi pa sem bil znova presenečen nad spremembami, ki jih pri odzivnosti motorja in krmilnega mehanizma povzroči nedolžen preklop iz enega v drug način vožnje. Vse to pomeni, da je giulia avtomobil, s katerim se bodo udobno peljali žena in otroci, hkrati pa se bo voznik (ali voznica) sam lahko predal čistim športnim užitkom. Cuore sportivo, pač! Boštjan Okorn
Ko pripelje tako dolgo pričakovan model, je po svoje nenavaden občutek, morda smo mu bolj naklonjeni, kakor če bi bila to ne vem katera alfa po vrsti. Giulii sicer lahko najdem kako pomanjkljivost, kot nerodno nastavljanje sedeža ali skromno grafiko navigacije ... ampak bolj ostaneta v spominu zelo dobro sedenje in prefinjen slog kabine, kjer je manj raznoraznih stvari kot v tekmecih. Kar mi je všeč, ker se nekako vračamo k avtu in njegovemu bistvu, vožnji. Ko ročica menjalnika hipno sede v desno roko, ko je občutek, da se avtomobil lepo pelje – tudi če z njim sploh ne dirkaš. Gašper Boncelj
