Preizkusili smo: Alfa romeo giulia 2.9 V6 bi-turbo quadrifoglio

Najhitrejša štiriperesna deteljica z zvoki kot na bojnem polju pomeni upanje za preporod znamke.

Objavljeno
06. januar 2017 17.12
Bruno Kuzmin
Bruno Kuzmin

Cilj, ki sega vse do Münchna in Stuttgarta: najhitrejša in najmočnejša giulia si ne želi le primerjave z BMW M3 in mercedes-benzom C63 AMG, želi nadvladati nad njima.

 

Quadrifoglio verde je briljantna »sportiva«, ki se vidno oddaljuje od nekdanjih domnevno športnih alf, kakor je bila s prednjim pogonom in premalo zmogljivim motorjem opremljena GTA. Q.V. ponuja elit­nejši pogled na bencinsko romantiko, pri katerem se marsikaj začne in konča z novo generacijo šestvaljnika z ekstremnimi 375 kW (511 KM) pri 6500 vrtljajih. Stroj z dvema vrstama pod pravim kotom razpetih valjev ima enak gib in premer valjev kot Ferrarijev osemvaljnik iz californie. To je slavospev romanski drznosti, saj bencinska zverina pospešuje in rohni kot vranci iz Maranella. V manj kot štirih sekundah poletiš do 100 km/h in nato ob dramatičnem bobnenju, ki spominja na fanfare, presežeš magičnih 300 km/h!

Vprašanje o porabi je prav tako bogokletno kot dvom o desetih božjih zapovedih. Razmišljanje, zakaj alfa spusti po grlu vsaj 13 in v najslabšem primeru 24 litrov na sto kilometrov, ni smiselno. Ključna je predstava, saj se zdi, da sediš v milanski Scali. Ob vklopljenem dirkaškem programu ustvarja 2,9-litrski bi-turbo s sesanjem zraka in grgranjem izpušnega sistema eno najlepših melodij tega sveta. Ko gre za zvok, lahko več ponudijo le motorji z glavno gredjo s 180-stopinjskim razmikom med vpetji posameznih ojnic. Vsako menjavo prestave navz­dol obdari motorna elektronika z vmesnim plinom, ko greš do konca in presežeš 7000 vrtljajev na minuto, na kar opominjajo tudi izpušne eksplozije kot na bojnem polju.

To je hkrati izjemno uravnotežen in vodljiv avtomobil, ki je na asfalt prilepljen bolj naravno kot BMW M3. Giulia deluje na volanu bolj lahkotno in elegantno. V ovinek gre morda za odtenek plavajoče, a lahko zelo hitro, tekoče in predvid­ljivo. Diferencial, ki prenese do 100 odstotkov celotne moči le na eno kolo, dopušča zelo huligansko obnašanje, ko si lahko privoščiš bočno drsenje z obilico dima izpod zadnjih koles. Manj izjemen je šeststopenjski ročni menjalnik. Ni najhitrejši med podobnimi. Odločitev za osemstopenjsko avtomatiko ZF je z vidika stalnega motornega vleka med pospeševanjem boljša.

Z apeninskim slogom, eleganco in športno agresivnostjo izstopa kabina. Položaj za volanom je vrhunski, prav tako oprijem prednjih sedežev s karbonskim ohišjem. V spominu ostajajo kovinske stopalke, merilniki z izpisano hitrostjo do 330 km/h in usnjeno oblazinjenje z rdečimi šivi, tudi na armaturni plošči. Počutje zmoti le informacijski sistem z zaslonom slabe razločljivosti, a preprostim uprav­ljanjem v slogu BMW. V kabini je odveč vsakršen pomislek, razen če iščeš popolnost v najmanjših detajlih, kjer je quadrifoglio predvsem machina sportiva, ne pa germansko hladen in do zadnje stotinke milimetra urejen avtomobil.

Giulia s štiriperesno deteljico na boku, ki naj ji prinese obilo sreče, je ena najbolj brutalno notoričnih, italijansko plemenitih in z racio­nalnostjo skreganih stvaritev v zgodovini znamke. To je avtomobil, ki ga Alfa ni imela v ponudbi vse od zgrešenega prehoda na platforme s prednjim pogonom. Upanje, da je quadrifoglio zgolj prvi korak pri filozofskem preporodu znamke, ki mora germansko elito naučiti življenjskih radosti, je zato več kot živo.