Preizkusili smo: BMW i3

Drugačen, a drag prestop v električno dobo. Močni pospeški in trše vzmetenje. Napredno urejena notranjost.

Objavljeno
02. oktober 2015 14.53
Na kolesih
Na kolesih

Za njim se ljudje ozirajo, ogledujejo si tudi notranjost. BMW i3 je pač drugačen avtomobil, s skoraj natančno štirimi metri dolžine spada predvsem v mesto – in tam je njegov električni pogon tudi najbolj uporaben. Kaj nas je navdušilo, kje smo našli pomanjkljivosti v tem 51.000 evrov vrednem testnem avtomobilu?

Tipično nemško: alternativa ne sme biti podhranjena, raje naj bo še malo bolj ostra od običajnih avtomobilov. BMW i3 ima vgrajen 125-kilovaten električni motor s konkretnimi 250 Nm navora, ki ga dobesedno izstreli. V dežju je to lahko nekoliko bolj kritično, še zlasti v ovinkih, kjer se je treba zavedati zadnjega pogona in sorazmerno tankih, a visokih koles. Avtomobil je bolj umirjen, če prestavite v ekološki način (eco-drive), ki mu je dosti bolj všeč. A še vedno boste morali nogo navaditi na blago popuščanje plina, saj rekuperacija prime zares močno, tako da skoraj ni treba pritiskati pedala za zavoro.

Doseg mi je uspelo povečati do 135 km, a v resnici nisem nikoli potreboval toliko, pa čeprav sem se vozil po ljubljanski okolici. Na morje se s takšnim avtomobilom pač (še) ne odpelješ ... Precej skopo odmerjen prtljažni prostor (spredaj je še ena luknja za manjše predmete, a tudi obvezno opremo) zasedeta dva kabelska zvitka, loputa (!) na desni strani avtomobila je še večja kot pri bencinskih ali dizelskih avtomobilih, pred domačo hišo je bilo polnjenje bistveno bolj opazno kot pri drugih električnih modelih.

BMW i3 je posebnež tudi v notranjosti, kjer kraljuje izjemen, superrazločljiv zaslon infozabavnega sistema, armaturna plošča je bila v testnem avtomobilu odeta v svetel les, upravljanje je logično in ne zahteva privajanja, avtomobil pa za nobenega od štirih potnikov ni bil utesnjen. Šik.

Boštjan Okorn

***

I3 je na cesti nezgrešljiv, tudi če se vam ne zdi lep – meni se –, ga ne morete zamenjati z nobenim drugim avtomobilom. Je tudi BMW-jevsko hiter in drznem si zapisati, da bi lahko imel tudi malo manjše pospeške, če je že mišljen predvsem kot mestni avtomobil. Na močno rekuperacijo, ko spustiš pedal za plin, sem se moral kar nekaj časa navajati, na zavoro skoraj nisem pritiskal. Podvozje s posebnimi pnevmatikami vred deluje trdo, za moj okus pri vožnji čez luknje pretrdo. V prtljažniku so bili kabli za različne priključke in bi jih morali v sicer tako butično urejenem avtomobilu bolje pospraviti. Dva ločena zaslona – za volanom in na sredini armature – me nista motila, grafika je vrhunska, upravljanje po menijih hvala bogu poteka brez dotikanja zaslona. Samosvoje je oblikovana ročica za pretikanje po vozniških programih. Kabina je res pripravljena po mojem okusu, svetle tkanine, nekaj usnja in na armaturi pravi les. Vsaj videti je tako. Zelo skandinavski se mi je zdel ta i3 znotraj, škoda, da niso še drugi beemveji pripravljeni v tem duhu. Ko je bil akumulator napolnjen, je računalnik kazal doseg 130 km, kar pušča rahlo kisle občutke, primerljivo veliki tekmeci res ne zmorejo bistveno več, ampak električni predstavnik iz Münchna ni poceni.

Gašper Boncelj

***

BMW i3 je natančno tak, kot mora biti danes električen avto. Drag, atraktiven, supertehnološki in z veliko aplikacij na visoko zmogljivih zaslonih, ki vozniku in sopotnikom posredujejo zanimive reči iz električnega drobovja avtomobila. Namenjen je tistim, ki v unikatnih izdelkih prepoznajo vrednost, večjo od njihovega osnovnega poslanstva. Zato i3 ni drugi ali tretji avto v družini, ampak je lastnikovo sporočilo okolici. Njegova zunanjost sproži močne dražljaje tako na fotografijah kot v naravi, a v resnici še bolj navduši notranjost. Tu se vidi, da so reciklirane materiale v roke dobili umetniki, ki znajo iz navadnih surovin oblikovati hiperdizajnerske oblike. Navduši tudi koncept notranje kabinske arhitekture, ki iz majhne osnovne dolžine iztisne nadpovprečno veliko prostora spredaj in na zadnjih sedežih, predvsem v predelu nog in glave. Sistem odpiranja zadnjih vrat je sicer nepraktičen, a v tem primeru z več vidikov logičen. Zagotavlja namreč tako ekskluzivnost kot, zaradi nadpovprečno velike odprtine, visoko uporabnost. Vstopanje ali odlaganje večjih predmetov na zadnje sedeže je skrajno poenostavljeno. Vozniško navduši z majhnim obračalnim krogom, športno neposrednim volanom in veliko močjo baterije in motorja. Zaradi lepih, a velikih koles in razmeroma trdo nastavljenega vzmetenja postane na luknjastih cestah glasen in stresajoč (v tem primeru je najbolj na preskusu sistem zapiranja vrat), pri hitrih vstopih v ovinke pa s sprednjim delom izdatno sili iz smeri.

Andrej Brglez